Avgusta smo si vzeli teden dni zase in se umaknili v Kanji dol, majhno vasico pri Črnem vrhu nad Idrijo. Sedem dni brez govorjenja, brez vsakdanjih obveznosti in zunanjih dražljajev. Samo mi, tišina, narava in prostor, da prisluhnemo sebi. Morda se sliši zahtevno, a mnogi udeleženci pravijo, da je to ena najdragocenejših izkušenj, ker ti pokaže, kaj se dogaja, ko resnično upočasniš.
Utrinek iz odmika
»Ko dovolj časa namenim nepresojajoči osredotočenosti na telo – telesne senzacije, občutja, ki se porajajo v njem, senzacije iz čutil – se nekaj začne dogajati samo od sebe. Telo se postopoma mehča, prostorček za prostorčkom, postaja polnejše, naseljujem ga. Um se sprosti, nastane prostor, v katerem se lahko dogajajo misli in čustva, ne da bi me spodnašala.
Srečanje z neprijetnim, težavnim, včasih že kar neznosnim, je v času odmika drugačno kot v ”vsakdanjem življenju”. Sliši se kot floskula, vem, a res je lahko osvobajajoče. Po eni strani osvobajajoče zato, ker dobim izkušnjo, da lahko neznosno prenesem, da mine – pogosto kar samo od sebe. Še večja vrata v mehčanje pa se odprejo v trenutkih, ko opustim borbo z dogajanjem.
V času intenzivnih sedenj imam dovolj časa, da najprej prepoznam, na katere vse načine se upiram. Ena od tematik v zadnjem obdobju je dihanje. Dihanje mora biti takšno-in-takšno. Če ni, me nervira. Ko se pojavljajo utesnjeni občutki v prsnem košu ali trebuhu, se kot slap usujejo predlogi, kaj vse lahko naredim, da bi se dihanje sprostilo, da ne bi več čutila tega mehurčka vročine, ki na sredini prsnega koša segreva strukture, da krnijo, kot jajce na vročem maslu. Padajo predlogi, kaj lahko naredim s tistimi vročimi vrvicami, ki vozlajo sredino mojega trebuha in onemogočajo trebušni preponi, da z medenično prepono vzvalovi v sproščenem ritmu.
Vprašanje »kaj je to« je v fazi upiranja razumljeno kot povabilo k analizi življenjskih dogodkov in odzivov nanje. Toliko je moj sistem že natreniran, da kaj hitro prepozna potopljenost v misli in se vrača v neposredno izkušnjo telesa: zvokov in vonjav, občutku zraka, sonca in vetra na koži, notranjosti telesa. Telo nosi vse moje izkušnje – zdajšnje in pretekle in, kako čudežno (!), tudi hipotetično prihodnje.
Ko sem dovolj časa prisotna z neposrednimi občutji – kjerkoli v telesu, najraje pa s tistimi, ki so zares boleča – se nekaj odpre. Prispodoba je včasih kot zvezdno nebo. Ko ga pogledaš, vidiš zvezde. Ko ga mirno gledaš daljši čas, se ti odpira pogled: vedno več zvezd je na nebu. Vedno so bile, a jih ne vidiš, ko nebo ošineš z vajenimi očmi. Ko ga tako gledaš, se pojavi občutek pripadnosti, povezanosti. Seveda, lahko se pojavi otožnost, a ležanje pod milim nebom, brez luči, ki skrunijo razgled, prinese védenje, da si del vsega.
Podobno je z bolečinami, ki ti ”kratijo” užitek meditacije. Ko se doživljanju posvetim – bolečinam ali pa dihanju, ki ni takšno-in-takšno, ko se z res mirno pozornostjo zleknem ob senzacijah in sem z njimi, se pojavi občutek povezanosti, ljubeznivosti. Kar naenkrat prepoznam, kako se upiram, kateri vsi načini se zdijo pametnejši in boljši, učinkovitejši in sprejemljivejši od ”samo biti”. Navada.
Pojavi se otožnost, ker vem, da bom v nekaj dneh po odmiku bržkone zapadla v stare ritme upiranja svojemu doživljanju. Pa vendar me po vsakem odmiku, vsakič znova, v nadaljnje dni mojega življenja spremlja ta izkušnja. Še vedno znam priklicati to dopuščanje, sprejemanje bolečine, motrenje težavnih misli in intenzivnih občutij takrat, ko se dogajajo. To mi prinaša nekoliko več mehkobe, nekoliko več prostora – in v tem tudi poguma za soočanje z bleščečimi lučmi, ki zastirajo pogled do zvezd v daljavi.«
Napovednik odmikov
- Urbani odmik za prakso čuječnosti (Ljubljana): 27. september 2025
- Odmik v polni tišini (Nazarje): 3. – 5. oktober 2025
- Voden odmik za prakso čuječnosti (Nazarje): 21. – 23. november 2025
- Odmik v polni tišini (Nazarje): 26. – 28. december 2025
Se vidimo tam!