»Živimo v kulturi, ki povzdiguje individualni izraz in osebno uspešnost. Petje v zboru pa temelji na nečem nasprotnem – na soodvisnosti in poslušanju. Zato ima danes zbor skoraj subverzivno vlogo: spominja nas, da se lepota lahko rodi iz usklajenosti mnogih. Po tem vsi na svoj način hrepenimo, a je danes toliko večji izziv, kako to nagovoriti pri občinstvu. Skupnost, ki jo uprizarjamo na odru, mora biti poslušalcu dostopna do te mere, da lahko vanjo projicira svoje ideale, sicer ostanemo pri ogledovanju nečesa, kar je tam zunaj in ne postane del našega življenja – kot bi opazovali tujo kulturo na turističnem izletu. Mislim, da je prihodnost zborovske umetnosti v tem, da odpira vprašanje, kako jo poslušamo, ne le, kako jo izvajamo.«