V svetu, ki nas nenehno nagovarja k aktivnosti, odzivanju in hitenju, je vse težje prisluhniti lastnemu notranjemu glasu. Morda ga celo slišimo, a se hitro zgodi, da se od njega oddaljimo – ker ni časa, ker ni prostora, ker smo utrujeni. In vendar prav v takšnih trenutkih pogosto najbolj potrebujemo to, kar je navzven videti kot ne-dejanje: Umik. Prosti čas. Tišina. Prijazna pozornost. In praksa čuječnosti, ki nam pomaga, da se ponovno povežemo s sabo.
Eden izmed načinov, kako ustvariti ta prostor, je udeležba na vodenem čuječnem odmiku. Gre za večdnevno prakso v tišini, v varnem okolju, s strukturo z vodenimi meditacijami in podporo voditeljic ter skupine.
Zakaj sploh odmik?
V vsakdanjem življenju večino časa delujemo iz avtomatiziranih vzorcev. Razmišljamo, načrtujemo, rešujemo težave, usmerjamo pozornost navzven. Vse to je seveda pomembno in del človeške izkušnje, vendar nas lahko sčasoma tudi izčrpa – še posebej, če nimamo priložnosti, da bi uravnotežili zunanjo aktivnost z notranjo prisotnostjo.
Čuječnost nas vabi, da se ponovno učimo prepoznavati, kaj se v nas dogaja – telesno, čustveno, miselno – in da to sprejmemo z nežno in odprto pozornostjo. Odmik je zato dragocen predvsem zato, ker omogoča pogoje, ki jih sami le redko ustvarimo: brez rigidnega urnika, brez vsakodnevnih vlog, brez nujnosti, da “nekaj naredimo”. V tem prostoru brez pričakovanj se odpre prostor za resnično izkušnjo – takšno, kot je. In prav v tej izkušnji se skriva možnost za uvid, pomiritev, stik. Kakšen odmik izbrati?
Voden odmik ali odmik v tišini?
Pogosta vprašanja se pojavijo glede razlik med vodenim odmikom in t. i. odmikom v polni tišini. Oba imata svojo vrednost, vendar služita nekoliko različnim namenoma – in tudi zahtevata različno raven samostojnosti pri praksi.
Na odmiku v polni tišini ni vodenih meditacij ali pogovorov. Udeleženci se zanašajo na lastno disciplino in zbranost, da sami vodijo svojo prakso skozi dan ob podpori urnika, ki je vnaprej postavljen. Takšen odmik je pogosto primeren za izkušene praktike, ki že dolgo sami meditirajo, imajo oblikovano svojo strukturo, se ob tišini počutijo domače in v času odmika nimajo zahtevnih življenjskih situacij, zaradi katerih bi lahko bili v hudi stiski.
Voden odmik pa ustvarja prostor tudi za tiste, ki svojo prakso šele poglabljajo, ki še ne zaupajo povsem tišini ali sami sebi v njej, ali pa preprosto čutijo, da jim podpora skupine in učitelja pomaga ostati v stiku s seboj. V resnici je tudi za izkušene praktike včasih voden odmik priložnost za nežnejši pristop – da se prepustijo vodenju in se osredotočijo na doživljanje brez odgovornosti, da bi vse držali sami.
Prostor za stik, ne za dosežke
Pomembno je poudariti, da odmik ni prostor za “uspešno meditiranje” ali “notranji preboj”. Cilj odmika ni dosežek, temveč stik. Biti s seboj tak, kot si. In morda prav to najbolj zazveni, ko izklopimo vse zunanje motilce – da ponovno zaslišimo svoj notranji ritem, začutimo telo, dovolimo srcu, da nežno spregovori.
Včasih se na površje prikradejo tudi neprijetni občutki – žalost, utrujenost, stari spomini. Vse to sodi v prakso. Ključno je, da imamo ob tem podporo, ki nas ne potiska v preseganje, temveč v sprejemanje. Voden odmik s tem postane tudi prostor sočutja – do sebe, do svojih mej, do življenja takšnega, kot je.
Če si želite poglobiti razumevanje in prakso na tem področju, vas vabimo na praktično delavnico “Misli niso dejstva: kako manj premlevati in biti bolj prisoten?”
Prednosti vodenega odmika
Za mnoge ljudi je praksa čuječnosti najprej povezana z vodenimi vajami – morda so se prvič srečali z meditacijo ob glasu učitelja_ice ali ob zvočnem posnetku. Ta način vodenja ni naključen: ustvarja občutek strukture, varnosti in usmerjenosti. Na vodenem odmiku se ta podpora nadaljuje in poglobi.
Voden odmik udeležencem ponuja nežno in postopno poglabljanje v prakso. Dnevi potekajo v tišini, ritmično prepleteni z meditacijami v tišini in z vodenjem, čuječim gibanjem in hojo. Na začetku odmika se srečamo v uvodnem krogu, ob koncu pa se povežemo še v zaključnem. Pomemben del procesa so tudi individualni pogovori z učiteljico čuječnosti, ki omogočajo, da posameznik lažje razume dogajanje v sebi. Tudi kadar se pojavijo nemir, dvom ali neprijetni občutki, ta oblika vodenja pomaga, da ostajamo v stiku s sabo – in prav v tem stiku lahko izkušnjo raziščemo na varen in pristen način.
Raziskave kažejo, da že krajši intenzivni odmiki čuječnosti (npr. vikend ali 3–5 dni) lahko zmanjšajo stres, izboljšajo razpoloženje in povečajo občutek prisotnosti (Carmody & Baer, 2008; Goyal et al., 2014). Ključno pri tem je, da udeleženec ni prepuščen samemu sebi, temveč ga proces ves čas podpira: z glasom učitelja, s strukturo urnika in s skupinskim kontekstom.
Kaj pravijo udeleženci?
Čeprav je izkušnja vsakega posameznika edinstvena, se določene misli in občutki na odmikih pogosto ponavljajo. Mnogi udeleženci povedo, da so po odmiku prvič po dolgem času začutili, da se lahko resnično ustavijo – brez občutka krivde ali nuje, da bi morali “nekaj narediti”. Pogosto omenjajo občutek olajšanja, ko lahko odložijo vloge, pričakovanja in hitenje ter se preprosto srečajo s seboj, takšni kot so. Nekateri se dotaknejo globljih plasti žalosti, strahu ali hrepenenja, ki v vsakdanjiku ostajajo potisnjene v ozadje – drugi pa občutijo val hvaležnosti, umirjenosti ali preproste radosti ob tem, da so živi. Skoraj vsi pa izrazijo, da jih praksa v skupnosti, v tišini in z nežnim vodenjem, opomni na to, kar je zares pomembno – in da iz odmika odidejo bolj povezani s sabo in z življenjem, kot so prišli.
Vabljeni na odmik čuječnosti
Če čutite, da potrebujete prostor, da se oddahnete, ponovno povežete s seboj in poglobite svojo prakso čuječnosti, vas vabimo, da se udeležite vodenega odmika. Čas, ko se umaknemo od kompleksnosti in nujnih opravkov vsakdanjega življenja, nam omogoča, da resnično prisluhnemo svojemu telesu, srcu in umu. Skupaj bomo raziskovali, kako se v nas pojavljajo, bivajo in izginjajo trenutki čuječe prisotnosti – s pozornostjo in prijazno skrbjo zase.
Termin
Lokacija
Voditeljici
11. – 13. april 2025
Frančiškanski samostan Nazarje
Eva Požar in Anja Ćorić, učiteljici čuječnosti
Več informacij o odmiku lahko najdete tukaj (klik). Dobrodošli!
Viri
Carmody, J., & Baer, R. A. (2008). Relationships between mindfulness practice and levels of mindfulness, medical and psychological symptoms and well-being in a mindfulness-based stress reduction program. Journal of Behavioral Medicine, 31(1), 23–33. https://doi.org/10.1007/s10865-007-9130-7
Goyal, M., Singh, S., Sibinga, E. M. S., Gould, N. F., Rowland-Seymour, A., Sharma, R., … & Haythornthwaite, J. A. (2014). Meditation programs for psychological stress and well-being: A systematic review and meta-analysis. JAMA Internal Medicine, 174(3), 357–368. https://doi.org/10.1001/jamainternmed.2013.13018