Kako nam čuječnost lahko pomaga v negotovih časih

»Praksa čuječnosti ne spremeni življenja.
Življenje ostaja tako krhko in nepredvidljivo, kot vedno.
Meditacija spremeni zmožnost srca,
da sprejme življenje takšno, kakršno je.«
Sylvia Boorstein

Sedanjost nosi posebno moč. Je edini čas, v katerem je mogoče življenje; edini čas, ki ga kdorkoli izmed nas ima na razpolago; in edini čas, v katerem lahko zaznavamo – vidimo, slišimo, okušamo, vohamo, občutimo – kakorkoli doživljamo, delujemo, se spreminjamo in učimo. In vendar se v sedanjosti ponavadi ne zadržujemo prav dolgo. Večino naših dni v spominih potujemo v preteklost ali napenjamo jadra skrbi, upov in pričakovanj proti prihodnosti, medtem ko ostaja življenje v sedanjosti komaj kaj obiskano in izkušeno.

Sprejemanje doživljanja

Ko je doživljanje za nas neprijetno, se pogosto avtomatično odzovemo v skladu z našim naravnim nagnjenjem: neprijetne misli, čustva in občutke poskusimo (a) ignorirati, jih potlačiti in izriniti iz svojega doživljanja ali pa (b) jih pretirano povzdigujemo in dopustimo, da nas ta popolnoma prevzamejo. Pozornost, ki jo posvečamo svojemu doživljanju, je v tem primeru reaktivna, presojajoča in nesprejemajoča. Je nasprotje čuječe pozornosti, ki je zdravilna, naklonjena naši dobrobiti in usmerjena v popolno sprejemanje sedanjega trenutka, kakršenkoli ta že je.

Ko smo čuječni, stopamo s svojim doživljanjem v stik na sprejemajoč način – preprosto dopuščamo prostor za vsakršno notranje dogajanje, ko prepoznamo in priznamo prisotnost izkušnje in jo podržimo v svojem zavedanju, takšno, kot je v danem trenutku. Kultiviramo voljnost, da čutimo to, kar čutimo, brez takojšnje potrebe po tem, da bi izkustvo razložili, spremenili ali se ga znebili.

Sprejemanje pomeni aktivno odzivanje na doživljanje, ko mislim, čustvom in občutkom dovolimo prisotnost v svojem izkustvu, preden se odločimo, kako se bomo nanje odzvali. Na tak način lahko situacijo bolje spoznamo in izboljšamo svojo jasnovidnost glede tega, kaj je potrebno spremeniti in če je sprememba v danem trenutku sploh potrebna.

Preko razvijanja čuječega zavedanja in sprejemanja svojega doživljanja, se učimo sprejemanja odgovornosti za dogajanje v našem umu in telesu. To je tisto, kar se tedaj dogaja v našem življenju, je naše življenje, edino, ki nam je na voljo, in čeprav je trenutno neprijetno, lahko tudi trenutke neprijetnosti upoštevamo in jih doživimo v polnosti, kot katerekoli druge. Zavestno povezovanje s svojim doživljanjem, še posebej z neprijetnimi čustvi, dokler so ta prisotna, nam dovoljuje, da se od njih učimo in skoznje svobodno živimo, namesto da postajamo njihove žrtve. Ko se jim v polnosti odpremo in si dopustimo sprejeti sebe takšne, kakršni tedaj smo, se učimo poskrbeti zase s sočutjem in ljubeznivostjo. Čustvena bolečina morda ostaja enako intenzivna, vendar se v njej udeležujemo z zavedanjem in si tako omogočimo globlje raziskati in spoznavati, kdo je ta, ki trpi, medtem ko opazujemo svoj um, ki protestira, zanika, zavrača, fantazira …

Pri praksi čuječnosti razvijamo sprejemanje tako, da vzamemo vsak trenutek takšnega, kot je, in ostajamo z njim v polnosti. Ne dodajamo svojih idej o tem, kaj bi morali čutiti ali misliti ali zaznavati. Le opominjamo se, da ostajamo odprti do tega, kar čutimo, mislimo ali zaznavamo, in to sprejemamo, ker je že tu. Ko ohranjamo svojo pozornost v sedanjosti, smo lahko gotovi, da se bo tisto, česar se zavestno udeležujemo v danem trenutku, spremenilo. Tako si dajemo tudi možnost, da se vadimo v sprejemanju tistega, kar bo sledilo in se porodilo v naslednjem trenutku.

Prirejeno po: Kabat-Zinn (2013)

Kako ukrepati ob neprijetnem doživljanju?

Ko opazimo, da našo pozornost neprestano pritegujejo določene neprijetne misli, čustva ali telesni občutki, se lahko odločimo, da to težavno doživljanje povabimo v svoje zavedanje. Namerno vnašanje nežnega in radovednega zanimanja do doživljanja je del sprejemanja in potrditev, da smo se voljni soočiti z doživljanjem, ga poimenovati in z njim delati. Dovolimo si opazovati, kaj je trenutno prisotno.

Točka opazovanja našega notranjega dogajanja naj bo telo. Osredotočanje na telo nam pomaga, da se izognemo zapletanju v običajne nekoristne vzorce razmišljanja o težavi. Zato se zavemo telesnega izraza teh misli in čustev in prepoznavamo, kje v telesu se porajajo, kje jih občutimo. Svojo pozornost namenoma usmerimo v tiste dele telesa, kjer so telesna občutja najbolj intenzivno prisotna. Kot pri vaji Pregled telesa, lahko to storimo tako, da vnesemo nežno in prijazno zavedanje v te dele telesa, ko vanje vdihujemo in iz njih izdihujemo.

Ko so telesni občutki vključeni v naše polje zavedanja, se zavemo, kot najbolje lahko, kakšen je odnos, ki ga gojimo do tega telesnega doživljanja. Prepoznamo kakršenkoli odpor, ki je morda prisoten, in preiskujemo, če lahko v telesu zaznamo sledi tega odpora. Mogoče je opazovati fizične občutke upiranja, zadrževanja, odrivanja, zategovanja, napetosti. Lahko si rečemo: »V redu je. Karkoli je, je v redu. Naj to čutim.« Ostajamo v zavedanju teh občutkov in našega odnosa do občutkov, dihamo z njimi, se jim odpiramo, jih sprejemamo in dopuščamo, da so taki, kot so.

Ko izkušamo nekaj neprijetnega in se tega doživljanja zavemo, se lahko vprašamo: »Kako hudo je sedaj, v tem trenutku? V TEM TRENUTKU, ali lahko to prenašam, toleriram?« Čisto mogoče je, da ugotovimo, da lahko. Težava je v tem, ker prihaja naslednji trenutek in še naslednji in »vemo«, da bodo vsi napolnjeni s to neprijetnostjo, neugodjem, bolečino, težavo. Zato skušamo vzeti vsak trenutek sproti, ko pride. Iz trenutka v trenutek skušamo biti zgolj v sedanjosti, v danem trenutku, in to storimo v vsakem trenutku, preko celotne vaje oz. situacije, ali vsaj dokler intenzivnost ne pojenja.

Prirejeno po: Segal, Williams in Teasdale (2012)

Objavi komentar

Print your prijavnica