Moja pot čuječnosti

Od kar pomnim, sem imela težave z depresijo in tesnobo. Težko sem se pomirila, večkrat sem klonila pod težo negativnih misli. Želela sem si postati bolj mirna, samostojna, močna, odprta, sočutna do sebe in optimistična. Želela sem se naučiti, kako se spopadati z neprijetnimi in bolečimi občutki.

Radovednost me je privedla do tega, da sem pred približno štirimi leti kupila knjigo o čuječnosti, ki je bila zastavljena kot praktični vodnik v obliki 8-tedenskega programa. Bila sem navdušena, da bom začela! Veselila sem se vseh obljubljenih pozitivnih učinkov, katere je obljubljala redna praksa: večje zadovoljstvo, boljši odnosi, zmanjšanje stresa itd. Po prvem tednu vadbe pa sem program opustila. Enostavno ni šlo več naprej. Čeprav me je zadeva še vedno zanimala, sedaj vidim, da nisem imela prave podpore, katero sem kasneje dobila v obliki skupine in mentorja.

UVODNI PROGRAM ČUJEČNOSTI – 2018

Za prvo neformalno vajo sem si na programu izbrala hojo po stopnicah (živim v četrtem nadstropju bloka, brez dvigala:). Tako sem en teden opazovala, kaj se mi dogaja, ko se vzpenjam po stopnišču: poslušanje korakov, občutenje teže ‘bulerjev’, zavedanje monotonosti hoje, dolgočasja in naveličanosti; razmišljanje o tem, kaj bom najprej naredila, ko pridem v stanovanje; včasih pa se notranjega dogajanja sploh nisem zavedala in brez da bi se spomnila na vajo zavestnega opazovanja, sem se kar naenkrat vsa presenečena znašla na vrhu.

Iz sedenja pa prišla je pesem:

Sedim v tihi sobi,

glasna je tišina!

V mojih sencih seva

rdeča barva tvoje korenine.

 

Zemlja, ti me sončiš!

Sonce, ti me redčiš.

Kje so vsi v moji fantaziji?

 

Roka boža roko,

umije sámo sebe.

 

Vojne bijejo spomine,

jaz zakopljem mrtvo si sekiro.

 

Imam pravico, da sem tu.

Da sončim si podplate.

Kdo zna razvozlati klobčič

mojih temnih misli?

 

Sestavljam si sestavljanko,

En košček poleg drugega.

Počasi in lahkotno.

(Zaupam v večjo sliko)

Večja slika vabi me,

Dokončana cela je.

 ODMIKI V POLNI TIŠINI – 2019/2020

Končno sem se opogumila, da grem na odmik! Kljub strahovom, kako bom cel dan v tišini, sama s sabo; soočena s svojimi mislimi – takšnimi in drugačnimi. Brez distrakcij. Sama s sabo. Z vsem, kar je. Po pogovoru z vodjem odmika, ki me je opogumil, da je vedno možen razbremenilni in podporni pogovor z njim, sem se prijavila in bilo mi je lažje. Celo veselila sem se, čeprav nisem vedela, kaj naj pričakujem.

Vse skupaj sem se udeležila štirih tri-dnevnih odmikov v polni tišini. Bili so lepi in težki trenutki. Resni in smešni. In vse sem preživela. To mi je dalo zaupanje vase, da zmorem skozi vse. Da sem v redu, takšna kot sem v tem trenutku. TOČNO takšna, kot sem. In da lahko v vsakem trenutku zase poskrbim ne glede na to, kako velika je stiska.

Najbolj mi je bil všeč občutek povezanosti med vsemi udeleženci. Tišina je imela povezovalni učinek. Prevevala me je globoka modrost, da smo samo ljudje; vsi se trudimo po najboljših močeh; vsi smo dobro; vsi smo eno. Bivanje v objemu narave je temu občutku dalo samo še piko na i.

In prišla je pesem:

Jezero me nagovarja:

»Zaupaj, varna si.«

Drevesa šepetajo:

»Jaz sem v resnici ti.«

Sonce vabi:

»Sprejmi me!«

Potok kliče:

»Bodi le.«

 

Slišim dihanje,

nekdo živi.

Srce v ritmu bije,

nikamor se mu ne mudi.

 

V tišini se poglabljam vase,

le kaj bo zdaj na dan prišlo?

Sprejela vse bom kot najljubše goste,

pa čeprav mi bo težko.

 

Lahkotnost bivanja,

solze, ki pokloni radost jih.

Iskren nasmeh se porodi,

v duhu zaživi.

NADALJEVALNI PROGRAM – 2021

Potem je vse presahnilo. Prišlo je težko obdobje. Korona, stres, spremembe in depresija. Vsakodnevno prakso sedenja sem opustila, vse je bilo pretežko. Ko pa sem končno na nek način (kdo ve kako?) le prišla ven iz najhujšega, je bilo težko spet vzpostaviti sedenje. Gnalo me je v hitenje, telefon, internet. Karkoli, samo da je prevzelo mojo pozornost. Karkoli, samo da se zaposlim. Karkoli, samo da ne rabim vedeti, kaj se dogaja v glavi.

Pomislila sem na to, da mogoče rabim podporo skupine, zato sem se prijavila na nadaljevalni program. Tudi tokrat je bil prisoten strah. A že po prvem srečanju sem z lahkoto sama sedela v tišini. Samo 5 minut, a vseeno. Velik napredek. Družba somišljenikov mi je ogromno dala.

Prišla je pesem:

Draga moja,

ti lahko povem,

kako mi je lepo s teboj?

Ti lahko priznam,

kako zelo te potrebujem?

Vse moje pomanjkljivosti –

sprejemaš.

Vse moje ranljivosti –

objemaš.

Ko izčrpana plazim se v puščavi,

si vedno tam nekje:

Oaza s palmami in osvežilno vodo.

Obljubljena si mi bila ob rojstvu.

Sedaj razmišljam o tem, kako se je moje dojemanje čuječnosti skozi čas spreminjalo. Zdaj čuječnost doživljam kot življenjsko sopotnico, ki mi je v oporo. Orodje, katerega imam vedno pri sebi. Včasih ga uporabim, včasih pride kaj drugega bolj prav. In to je v redu. Naučila sem se, kako sem lahko prijazna in potrpežljiva do sebe in kako pomembno je, da sem do svojih vsebin sočutna tudi takrat, ko je notranji kritik zelo glasen, avtomatski pilot v polnem zavedanju ali ko telo pretresa stres.

Vem, da se bom še spreminjala in razvijala. In dih bo vedno z mano. Vedno se lahko zanesem nanj.

Objavi komentar

Print your prijavnica