Draga!

Tole pišeš v časih, ki so ti mili. Dobro se počutiš, na trenutke celo prekipevaš od energije. Nepredstavljivo se ti zdi, da se kdaj počutiš drugače, da kdaj nisi tako pomirjena, zadovoljna. Nepredstavljivo se ti zdi, da so časi, ko živiš v jami/dolini/tunelu brez luči. Nepredstavljivo se ti zdi, da obstajajo trenutki, ko ne premoreš dovolj moči za povzpenjanje iz slabega počutja. Vse to ti je v tem trenutku tuje. Ampak če to bereš, potem si zdaj verjetno v jami/dolini/tunelu brez luči. Nezadovoljstva, male bodice za luknjanje tvoje samozavesti, so se nabirala nekaj časa, potem pa se je zgodilo nekaj, kar je zamajalo in podrlo tvojo že tako načeto trdnost. Je bilo tako, kajne? Saj te poznam! Vedno ista pesem …

No, ampak v teh zadovoljstva relativno polnih, lepih in občasno čudovitih časih ti pišem zato, da bi te v trenutkih nemoči, apatije, obupa, ljubosumja, joka, gnusa, sovraštva, nezadovoljstva, prepira, hinavščine, zahrbtnosti, nesočutnosti, neprilagodljivosti, muhavosti, prevzetnosti itd. spomnila na to, da je to le eden tvojih obrazov. Morda si kaj naredila narobe, morda si koga prizadela, morda si ravnala nepremišljeno, ampak navsezadnje si le človek in ljudje delamo napake. In naj te spomnim: ljudje navadno bliskovito hitro pozabijo, kako so se vedli drugi, ali ravnanja drugih sploh ne zaznajo. Če tole bereš, potem se zaradi nečesa žreš – naredila si že velik in pomemben korak: svoje preteklo ravnanje reflektiraš in se ga zavedaš.

Zdaj pa nikar ne obsedi v smiljenju sami sebi, ampak naredi kaj, kar bo pripomoglo k razrešitvi situacije. In to naredi takoj, nikar ne čakaj na naslednji dan! 😉 Naj ti lepi trenutki tvojega življenja prinesejo uteho.

Želim ti čimprejšnje povzpetje iz jame/doline/tunela brez luči,
Jaz