Tri prevladujoče potrebe, ki nas učijo skrbi zase

Z evolucijske perspektive lahko vidimo čustva kot prenašalce sporočil, ki nas informirajo o tem, ali se pomikamo v smeri preživetja. Ti »glasniki« nam govorijo o grožnji in varnosti, neuspehu in uspehu, družbeni izločenosti in povezanosti. Kljub temu, da jih lahko doživljamo kot prijetna ali neprijetna, niso moralno pravilna ali napačna. Vsa so koristna za naše preživetje in preživetje vrste. Ne ravnajmo torej tako kot kralj, ki je odredil usmrtitev glasnika iz druge države, ker mu sporočilo ni bilo všeč (kmalu je izgubil svoje kraljestvo, ki je prešlo v roke sovražniku).

Razlikovanje med tremi temeljnimi čustveno-regulacijskimi sistemi je lahko v pomoč, ko želimo razjasniti naše kompleksno čustveno življenje.

Sistem za nevarnost. Ta sistem je aktiven v primeru grožnje ali nevarnosti in je namenjen zaščiti. Pozornost je zožena in usmerjena na tisto, kar je ogrožajoče. Čustva, ki jih doživljamo, so neprijetna: jeza, anksioznost in/ali gnus. Spremljajo jih fiziološki odzivi kot so povečan srčni utrip, plitko in hitro dihanje, suha usta in napete mišice. Vedenje je lahko aktivno, kot v primeru bega ali boja, ali pasivno v obliki zamrznitve, kadar sta beg ali boj preveč tvegana. Gre za najbolj temeljni sistem, ki je namenjen soočanju z neposredno grožnjo in preživetjem. Ne moremo si privoščiti, da bi spregledali grožnjo – to nas lahko stane življenja.

Nagrajevalni sistem. Ta sistem je aktiven v primeru hotenj, kot so lakota, spolno poželenje, želja po materialnih dobrinah, uspehu, statusu in moči. Spodbuja nas k aktivnosti in nas usmerja k iskanju virov, s katerimi bi zadovoljili lastna hotenja. Pozornost je zožena in usmerjena na nagrado. Čustva, ki jih doživljamo, so po večini prijetna, vendar kratkotrajna: hrepenenje, prijetno vznemirjenje, občutek živosti, veselje. Telesni občutki so odvisni od hotenja, npr. slinjenje, občutek lakote v trebuhu, spolno vzburjenje, pospešen utrip in dih, večja napetost mišic, potreba po premikanju. Vedenje je aktivno in povezano s prizadevanjem, doseganjem in potrošnjo. Tudi ta sistem je zelo pomemben za preživetje, nenazadnje ne zmoremo preživeti dolgo brez hrane.

Sistem negovanja in navezanosti. Ta sistem je aktiven, ko ni »ničesar potrebno postoriti« (nevarnost je prešla in lakota je potešena). Usmerjen je v družbeno povezanost, negovanje in varnost. Pozornost je odprta in porazdeljena med notranjimi in zunanjimi zaznavami, med sabo in drugimi. Čustva, ki jih doživljamo, so prijetna, podobno kot pri sistemu nagrajevanja, vendar dlje trajajoča: toplina, mirnost, zadovoljstvo, dobro počutje. Vedenje je povezano s prijaznostjo in nego, sproščanjem in igrivostjo. Ta sistem je manj pomemben za neposredno preživetje, vendar zelo pomemben za dolgoročno varnost v skupini sesalcev. Sesalci lahko preživijo samo, če si lahko nudijo skrb in nego ter tvorijo družbene vezi.

Čustveno-regulacijski sistemi se med seboj izmenjujejo pri izražanju, odvisno od situacije, kar se lahko spreminja zelo hitro. Sesalci imajo večje možnosti preživetja, če vsi trije sistemi delujejo dobro in če lahko en sistem prevzame nadzor nad drugim takoj, ko je to potrebno. Kadar obstaja dejanska grožnja, lahko sistem za nevarnost reši življenje. V varni situaciji se sitem za nevarnost izklopi in prevlada lahko drug sistem. Sistem nagrajevanja je aktiven, ko se pojavi potreba po hranjenju ali parjenju. Ko so te potrebe zadovoljene, se lahko sistem nagrajevanja umakne. Če v tem času še vedno ni nevarnosti, prevzame mesto sistem negovanja in navezanosti: biti zadovoljen, povezan, sproščen, samo »biti«, namesto »delovati«. To je čas za navezovanje stikov, nego, igro in regeneracijo.

Ti trije sistemi omogočajo človeku in živalim preživetje, vendar je pri ljudeh zgodba bolj zapletena. Ljudje zelo hitro izgubimo ravnovesje med tremi sistemi. Naši evolucijsko mlajši možgani lahko podaljšajo čas aktivnosti sistema za nevarnost in nagrajevanje. Za ljudi je tako težje vzpostavljati ravnovesje in se pomikati proti sistemu negovanja in navezanosti kot za druge sesalce, zato smo bolj dovzetni za različne s stresom povezane bolezni.

Po drugi strani pa se lahko naučimo prepoznavati stanje, v katerem se nahajamo, in namesto reagiranja na avtomatskem pilotu, izbiramo zavestna dejanja in odzive na čustva. S predstavljanjem varnega kraja ali prijaznimi željami, kot smo to storili v meditacijski ljubeče naklonjenosti, se lahko učimo prinašati ravnovesje z aktivacijo sistema negovanja in navezanosti.

Vir: Brink in Koster (2015). Mindfulness-Based Compassionate Living: A New Training Programme to Deepen Mindfulness With Heartfulness. Routledge, 1. izdaja

Objavi komentar

Print your prijavnica