Konferenca Power & Care: Moč sočutja

Eden izmed največjih problemov v zgodovini človeštva je, da si koncepta ljubezni in moči običajno stojita v nasprotju, popolnem nasprotju (…) na najboljši način izražena moč je ljubezen, ki izvršuje zahteve pravičnosti, in na najboljši način izražena pravičnost je moč, ki popravlja vse, kar stoji nasproti ljubezni … (Martin Luther King mlajši, 16. avgust 1967)

Konferenca Power & Care, Bruselj, 2016. Lep, jasen, nenavadno topel septembrski dan. Ljudje hitijo po svojih opravkih, gruča mladih nekoliko zaspano postava ob izhodu postaje Gare Centrale, mokre bruseljske ulice se lesketajo v sončnih žarkih – edina sled dežja, ki je vztrajno pršil celo noč. Ko zavijem okoli vogala, ki vodi k stavbi centra za likovno umetnost, me zgodnji uri navkljub pričaka dolga vrsta ljudi; tik pred mano nekaj najstnikov navdušeno klepeta v ruščini; starejša gospa s prijaznim nasmehom in francoskim naglasom povpraša, če je na pravem kraju; nedaleč stran se med množico sprehaja mož v značilni rdeče-oranžni opravi budističnega meniha. Počasi se skupaj premikamo skozi velika obokana vrata, mimo v črno oblečenih varnostnikov tibetanskih potez.

              power_and_care_2016Konferenca, ki jo je med 9. in 11. septembrom v Bruslju organiziral evropski inštitut Mind & Life, je nosila naslov ‘Power & Care’ (Moč in skrb). Na njej se je zbralo preko 400 ljudi iz vseh koncev sveta, da bi prisluhnilo dialogu med strokovnjaki s področja psihologije, ekonomije, politike, antropologije in humanistike ter Njegovo svetostjo 14. Dalaj Lamo. Rdeča nit dogodka je bilo vprašanje, kako združiti dva, običajno nasprotujoča si, koncepta: koncept moči, ki ima sicer lahko nevtralen prizvok, a ga kljub vsemu pogosto razumemo kot moč nad (nekom), taka moč pa je vzrok za številne svetovne neenakosti in trpljenje;  in koncept skrbi, skrbi za (nekoga), tesno povezane z idejo sočutja in medsebojne povezanosti. Ali lahko moč namesto za dominacijo uporabimo za skrb? Kakšen bi bil svet, če bi bila sočutna skrb glavni vzrok in namen kakršnegakoli izvrševanja moči?

*   *   *

Prva stvar, ki jo človek opazi ob vstopu v dvorano, je okrogla, pod stropom viseča skulptura. V njej pa … sonce. Stvaritev umetnika Olafurja Eliassona sončne žarke, ki jih ulovi na strehi centra, s pomočjo solarnih panel prevaja v energijo, ki poganja vrteče LED svetilke v centru skulpture, mozaik neštetih različno obarvanih steklenih koscev, iz katerih je sestavljeno ogrodje, pa to svetlobo v igrivem, neskončnem plesu prši po okolici. Učinek je naravnost čaroben. Publika vstane in na oder, kjer že sedijo trije predavatelji in moderator Matthieu Ricard, pride Dalaj Lama, skupaj s prevajalcem Thupten Jinpo. Konferenca se lahko prične.

Prvi dan se je začel s postavljanjem okvirja in predstavitvijo širše slike izvora in razlogov za izkazovanje moči in skrbi, skozi opazovanje izražanja teh dveh sil pri primatih in v zgodnjih človeških skupnostih. Na prvi pogled bi rekli, da v živalskih družbah vlada stroga hierarhija, temelječa zgolj na brutalni moči – najmočnejši samec je alfa samec, vodja krdela. Vendar temu ni tako, tudi pri šimpanzih je na primer opaziti kompleksen ‘političen sistem’; alfa samec lahko pride in ostane na tej poziciji le, če ima dovolj podpornikov, te pa pridobi predvsem s tem, da igra vlogo zaščitnika šibkejših članov in mediatorja v prepirih. Svojo moč utrjuje s skrbjo za druge. Tako pri primatih kot pri ljudeh pa je najboljši primer nesebične skrbi najti v odnosu matere z otrokom, ki predstavlja zgled za altruistično ravnanje tudi v odnosih izven sorodstvenih vezi. V mnogih plemenskih skupnostih predstavlja število posameznikov, ki skrbijo za otroka do njegovega tretjega leta, indikator njegove možnosti za preživetje – bolj ko je skrb deljena, večja je možnost, da bo malček preživel. Instinkt za sočutno skrb naj bi bil iz evolucijskega vidika ključnega pomena, saj naj bi bilo le tako mogoče, da nekaj tako krhkega, kot je človeški dojenček, preživi. Vendar pa ta skrb ne more biti omejena na odnos med materjo in otrokom, saj bi mati v dolgih letih otrokovega odraščanja sama le stežka priskrbela dovolj hranilnih snovi za otrokov razvoj – medsebojna povezanost z ostalimi člani skupnosti je tako nujna.

Človekova moč pa že dolgo ni omejeno zgolj na delovanje znotraj manjše bivalne skupnosti. Z globalizacijo in skokovitim tehnološki napredkom zadnjih nekaj desetletij se vpliv, ki ga ima posameznik na okolje, naglo veča. Problemi, kot so globalno segrevanje, tanjšanje ozona, izginjanje pitnih vodnih virov, so posledica nepremišljenega izkoriščanja našega planeta, ki se kot živ ekosistem počasi ruši pod težo bremena, ki mu ga v svoji egocentričnosti in želji po moči in dobičku nalaga človeštvo. Če bomo s tako hitrostjo nadaljevali v tej smeri, bodo posledice še za časa našega življenja katastrofalne – vendar pa povzročena škoda na srečo še ni nepopravljiva. Prvi sklop predavanj se je tako zaključil s pozivom k temu, da bi koncept ‘skrbi’ razširili tudi na skrb za naš planet in vsa živa bitja, ki živijo na njem.

power_and_care_2016_2

Predavanja so se nadaljevala s pogledi z vidika psihologije, endokrinologije in nevroznanosti, govora je bilo o v človeku vgrajenih motivacijskih sistemih in hormonih testosteronu in oksitocinu – prvega običajno povezujemo z željo po moči, drugega pa z ljubečo skrbjo. Vendar pa je to razumevanje zelo poenostavljeno in človekovega ravnanja ne moremo zreducirati na nihanje njegovega hormonskega sistema – sodobna odkritja v nevroznanosti nakazujejo, da lahko nesebično skrb in sočutje sami tudi načrtno gojimo. Prof. dr. Tania Singer je predstavila rezultate ogromne študije, ki je opazovala možganske spremembe po uporabi različnih mentalnih treningov, med drugim čuječnostne meditacije in meditacije sočutja. Izkazalo se je, da je samo namerno gojenje sočutja tisto, ki povzroči spremembe v predelih možganov povezanih z altruističnim ravnanjem – zgolj pozorno opazovanje zaznavanj in prevzemanje perspektive druge osebe ni imelo enakih rezultatov. Sočutno ravnanje, pa čeprav do neke mere človeku prirojeno, je tako vseeno odločitev, ki pa s treningom postaja vedno bolj in bolj ponotranjena.

*   *   *

Na odru stoji Pauline Tangiora, drobna gospa sivih las in s tetovažo, ki prekriva spodnji del njenega obraza. Glas, ki vre iz nje, je glas zemlje, močan, pretresljiv, v srce segajoč. Govori o ljudeh, ki so izgubili svoje bistvo; ki so pozabili, da je med vsakima dvema posameznikoma več podobnosti kot razlik; ki so pozabili na spoštovanje prsti, na kateri živijo; o otrocih, ki še pred vstopom v šolo znajo uporabljati pametni telefon, ne znajo pa splezati na drevo. Govori o staroselcih, ljudeh, ki še živijo v stiku z naravo – a hkrati z njo tudi umirajo zaradi pohlepa drugih ljudi na visokih položajih. Njene besede se kot val energije širijo po dvorani, v kateri vlada popolna tišina.

Drugi dan konference so se na odru najprej zbrali predstavniki različnih religij in spiritualnih praks. Dominikanski menih, zenovska nuna, muslimanska aktivistka za pravice žensk, maorska starešina, budistični menih francoskega rodu in judovski rabin so vsak iz svojega vidika, s svojo zgodbo, govorili o moči in skrbi. V večini svetovnih religij je ljubezen do boga, sebe in sočloveka eno izmed glavnih načel. V ne-teističnih religijah, kot je budizem, je sočutje v centru spiritualne poti k razsvetljenju. In vendar se mnogo trpljenja na svetu zgodi ravno v imenu vere, ko jo z željo po (pre)moči uporabijo posamezniki kot izgovor za iztrebljanje drugače mislečih. Kadar moč ne izvira iz modrosti in sočutja, postane destruktivna, posameznik, ki deluje z njo pa ne sledi več kakršnimkoli religioznim, temveč kvečjemu egoističnim nagnjenjem. Kot je rekel Dalaj Lama, ko je slišal za kontroverzni primer ‘morilskih budističnih menihov’: »Morilski budistični menih ne more obstajati. Kakor hitro namreč posameznik zagreši dejanje ubijanja, ni več budistični menih. Lahko je le ‘bivši budistični menih’«. Dejanje ubijanja je v religiji sočutja neopravičljivo. Kako torej združiti ideje vseh teh religij? Kako preprečiti eni, da ne bi skušala dominirati druge? Po mnenju govornikov, ki so popolnoma neobremenjeno klepetali s predstavniki ‘nasprotnih nazorov’, je ključ v dialogu. Potrebno je le poslušati in dopuščati, da je možno resnico živeti na več različnih načinov, pri tem pa nas ne glede na vse povezuje skupna ideja bratstva, ljubezni in sočutja.

Po kosilu se je diskusija od religije premaknila k ekonomiji in družbenemu aktivizmu. Sodobni ekonomski modeli temeljijo na izboljševanju lastnega ekonomskega stanja, pri čemer jih običajno ne zanima, kakšne posledice imajo njihove odločitve za druga živa bitja. Glavna prioriteta je profit in ne skrb in sočutje, ta način upravljanja z ekonomsko in politično močjo pa je eden izmed glavnih razlogov za večanje prepada med bogatimi in revnimi. Kljub temu pa že obstajajo alternativni ekonomski modeli, ki temeljijo na sodelovanju in skrbi ter stremijo k trajnostnemu razvoju. Za boljše, bolj sočutno iskanje rešitev, je nujno pomembna zamenjava vlog;  ljudje, ki sprejemajo pomembne odločitve – pa naj bodo to politiki, ali vsak posameznik, ki se odloči glasovati na referendumu – bi se morali neposredno seznaniti s problemom, o katerem odločajo: če se glasuje o sprejemu beguncev v državo, bi morali nekaj dni preživeti v begunskih taboriščih in na ta način resnično spoznati njihove zgodbe in življenjske razmere; vsak, ki se odloči jesti meso, bi moral obiskati prostore, kjer te živali preživijo celotno življenje. Na ta način bitja, na katera naše odločitve vplivajo, ne bi več bila abstrakcija, temveč resnične, čuteče entitete, nič manj kot mi sami, to pa bi verjetno vplivalo tudi na naš način odločanja.

Bolj kot teoretski modeli pa je za spremembe v družbi pomembno, da smo pripravljeni ukrepati. Kot je strastno zatrdila Jody Williams, prejemnica Nobelove nagrade za mir za svoje zasluge v boju za odstranitev zemeljskih min: »Vsak, ki se je pripravljen spraviti iz svojega udobnega stola in nekaj storiti, lahko prinese mir.« Kot ljudje nimamo samo pravic, ampak tudi odgovornost, da ukrepamo, ko vidimo nepravičnost in trpljenje.  Eden izmed načinov, kako preurediti družbeno strukturo na način, ki bo bolj odziven na krivice, ki se dogajajo po svetu, naj bi bil večje vpeljevanje žensk na vodilne položaje; žensk, ki se ne trudijo, da bi bile ‘tako dobre kot moški’, ampak ki prav iz sledenja svojemu naravnemu instinktu za skrb črpajo moč za delovanje, ko vidijo nepravičnost, pri čemer se običajno hitreje kot moški povezujejo z ostalimi enako-mislečimi in na ta način s skupno močjo prispevajo k zadanemu cilju.

*   *   *

Dva dneva in pol mineta kot v sanjah. Ko še zadnjič pomolim torbo varnostnikom, ki jo skrbno pregledajo, opazim, kako zelo se je vzdušje na hodniku spremenilo od prvega dne. Še vedno kar mrgoli od ljudi, a v zraku vlada nekakšen občutek povezanosti. Ljudje se nasmihajo in videti je, da so se jih besede, ki so jih slišali v zadnjih dneh, dotaknile na poseben način. Kljub temu da so vtisi v mojih mislih še preveč sveži, da bi ji lahko artikulirala, čutim hvaležnost in optimizem, da je na svetu taka množica ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudi, kot sem sama, ki jim je morda to srečanje vlilo pogum, da se zavežejo k uveljavljanju sočutja. Ko sedim na stolu in zrem v čudovite sončne žarke, ki se igrajo v skulpturi pod stropom, v zaključnem govoru zazvenijo Ghandijeve besede: ‘Ti moraš biti sprememba, ki bi jo rad videl v svetu’.

power_and_care_2016_3

Objavi komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Print your prijavnica