Biti sam, pravijo, napolni duha
Daje ti moč, je vredno zlata
Osamljenost je tista, ki trga srce
Pred njo vsi bežimo, a nikomur ne uspe
Tako obupano sama sedim
Gledam v nebo
In si želim
Osamljeno sama je moja resničnost
Znotraj mene vihar, ujet, ven ne sme
Bolečina, tesnoba, žalost in jok
Preden izrazim jih del mene zatre
Solze silijo mi na oči
Vse tako prazno in hladno se zdi
Spolzijo po licu, polnijo pore
Za trenutek popustijo moje zavore
Mokrih lic še vedno sama sedim
Gledam v nebo
In si želim
Da nekdo bi ob meni sedel
Nobenih besed
Energija nadomesti črke vse
Vzel bi me k sebi in me objel
Samota nam res tako lepo služi
A še prej modro nebo prekrijejo oblaki
Ko osamljenost se po tihem pridruži
S hitrimi in strah vzbujajočimi koraki
Globoko vdihnem
Zaprem oči
Začutim bolečino
Ki v prsih mi tli.
Ni druge poti, to vem.
Ne iščem več zunaj
Raje vase se ozrem.
V temnih globinah se skrivajo odgovori vsi
Kako do tja?
Ne vemo, ne znamo
A hitro se vid tudi v temi zbistri
Ko zberemo pogum in se v neznano podamo
Še vedno pa včasih sama sedim
Gledam v nebo
In si želim
A tokrat mi duša ob strani stoji
Nič več se srce osamljenosti ne boji
3 komentarji
Ana Žalohar pravi
21. 09. 2016 ob 10:56Osamljenost je postala tvoja prijateljica. Del tebe, ki te razume… Verjamem, da brez tega dela tebe, tale pesem ne bi bila sedaj tu in tudi jaz sedaj ne bi tipkala svoj odziv nanjo. Osamljenost je pot do kreativnosti. Verjamem pa, da včasih še sama sediš, gledaš v nebo in si želiš. Upanje umre zadnje in tvoje še tli. In še dobro, da tli…
Albert pravi
08. 10. 2016 ob 13:29Lepa poema! Že leta sem sam,toda nikoli prav sam,saj se v življenju nabere dokaj spominov,takšnih in drugačnih.Res je vedno majn znancev-sogovornikov,kar me najbolj moti.
Toda,osamljenosti bi se lahko mnogi izognili ,če nam nebi bilo dano da živimo v prav tem “razvitem” svetu. Bolj sem sam,bolj sem svoboden! Albert
Nataša pravi
29. 10. 2016 ob 21:24Spomnim se, da Hannah Arendt pravi nekaj v tem smislu “takrat ko si sam s seboj, si najmanj osamljen”, seveda je to najlažje govoriti in razmišljati o tem, ko si za časa življenja z nekom ob katerem se dobro počutiš, ker hrepenenje po bližini ne zaposluje misli in so jasnejše, pravzaprav svobodne – in to svobodo, ko jo enkrat občutiš, se nenazadnje da vzdrževati ne glede na okoliščine, ne moremo pa zanikati, da živimo skupaj z ljudmi, v skupnosti, in če smo v sebi mirni, to “samotnost” lahko nosimo s seboj in je več ne ločujemo od družabnega življenja, bogati nas in ne izčrpava v obliki želja, je vir naše moči in nezlomljivosti .Rodimo in umremo se pa sami, takrat imamo mir pred vsem, še pred samim seboj!