Refleksije: Sama

 

Biti sam, pravijo, napolni duha

Daje ti moč, je vredno zlata
Osamljenost je tista, ki trga srce
Pred njo vsi bežimo, a nikomur ne uspe

Tako obupano sama sedim
Gledam v nebo
In si želim

Osamljeno sama je moja resničnost
Znotraj mene vihar, ujet, ven ne sme
Bolečina, tesnoba, žalost in jok
Preden izrazim jih del mene zatre
Solze silijo mi na oči
Vse tako prazno in hladno se zdi

Spolzijo po licu, polnijo pore
Za trenutek popustijo moje zavore

Mokrih lic še vedno sama sedim
Gledam v nebo
In si želim

Da nekdo bi ob meni sedel
Nobenih besed
Energija nadomesti črke vse
Vzel bi me k sebi in me objel

Samota nam res tako lepo služi
A še prej modro nebo prekrijejo oblaki
Ko osamljenost se po tihem pridruži
S hitrimi in strah vzbujajočimi koraki

Globoko vdihnem
Zaprem oči
Začutim bolečino
Ki v prsih mi tli.

Ni druge poti, to vem.
Ne iščem več zunaj
Raje vase se ozrem.

V temnih globinah se skrivajo odgovori vsi
Kako do tja?
Ne vemo, ne znamo
A hitro se vid tudi v temi zbistri
Ko zberemo pogum in se v neznano podamo

Še vedno pa včasih sama sedim
Gledam v nebo
In si želim
A tokrat mi duša ob strani stoji
Nič več se srce osamljenosti ne boji

sama

3 komentarji

Objavi komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Print your prijavnica