Refleksije: Sprehod

22:30, kvazičuječno sprehajanje v in iz pekarne, po tem, ko mi odpade večerna čuječna vožnja s kolesom s faksa.

No ja, najprej grem po sladkor sicer na pumpo, pa se tam sredi vrste zavem, da denarja vsekakor nimam pri sebi … Zaradi sramu se mi priskuti ponoven obisk bencinske, zato se raje odločim za skok nazaj domov po denar in nato v pekarno po pekarske sladkorje. Oblečena sem kar se da veselo, v smislu pajkic, pižamske majice, čudne bunde in kavbojskih škornjev s peto, pa še gromozanska figa na vrhu mene.

Ko takole krevsam po ulici z Alif Tree v ušesih, razmislim, da bi lahko stvar izpeljala čuječno, da se mi ne bo kasneje treba ubadati s kakšnim dolgočasnim umivanjem zob ali hranjenjem rib. V desnem stopalu čutim milo zbadajočo bolečino ob stiku blazinic s podlago. Vse mi diši po dežju in prijetno se stapljam s kapljami. Občutek, kot da stopam v drug čoln, me spreleti, ko se odločim zamenjati stran ulice. Prepoznam željo, da bi ugasnila glasbo in poslušala dež. Odločim se, da to naredim po koncu pesmi. Razmišljam o tem, ali naj tudi skorajšnji rogljiček pojem čuječno med potjo nazaj, pa se odločim, da bi bilo hkratno jedenje in sprehajanje  totalno preveč dražljajev za mojo distraktibilno naravo. Začudim se bogati vsebini, ki mi jo ta miselni proces razkrije, namreč, da bolj ko sem sama pozorna, manj vzbujevalcev pozornosti toleriram. Glasba naenkrat ni več zaželena. Ugasnem jo.

Prisluhnem uličnim zvokom. Opazujem svojo sprehajajočo se senco, ki me spomni na moj nenaklonjen odnos do nog. Reakcija na to misel je tolaženje, da je to ok. Ni pa prisotnega nobenega razburjenja in niti ne nekih načrtov, da bi karkoli spremenila. Zazdi se mi zabavno, da se lahko takole igram z mislimi, ki so me nekoč pahnile v patološko ukvarjanje z videzom. Preverim, kje sem s telesom. Nekako ritmično hodi z mano po ulici, nič kaj zanimivega se z njim ne dogaja, nič razen točke na stopalu ne boli, čutim le njegovo poskočnost in polet.

A photo by Jacob Ufkes. unsplash.com/photos/DOkB4WP4j9k

Ko pričnem pot iz pekarne, popolnoma nečuječe pojem mini marmeladni krofek. Šele po krofkovem izginotju ugotovim, da mi pravzaprav sploh ni bil dober in da sem ga zmetala vase, ker sem lačna. Prav. Rogljiček raje prihranim za doma. Ujamem se v hitrejši hoji in opazim, da je to povezano z občutkom dolgčasa in nekolikšne neučakanosti, zaposlitvijo z mislimi. Opazim impulz, da bi iz žepa izvlekla telefon. A-a, zdajle pa ne. Dolgčas. Pa takoj mine. Navdušena nad tem, kako me je dolgčas hotel na finto.

Od nekje pride uvid, da se res ne rabim prenasičevati s knjigami, saj se največ relevantnega za samo terapevtsko prakso učim iz odnosov tu in zdaj ter s pogovori o procesih, s samoopazovanjem in samorefleksijo. Knjige so kot začimbe na vse to. Vesela sem tega uvida in bi ga takoj s tremi ljudmi delila, pa se odločim počakati do dnevnika. Vse to razmišljanje prekine vpogled v to, da sem se ujela v kognitivno. Takoj za tem pride misel, da so takele misli prav fajn. To tudi z radostjo prečustvujem.

Misli malce odtavajo na vsebino današnjih predavanj in študentske borbe za večjo izbiro specializacij … Spomnim se na čustva. Trenutni vtis mi pravi, da se na njih v meditaciji premalokrat osredotočim. Prva misel, da se počutim ok. Nič zapletenejšega. Flegma.

Objavi komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Print your prijavnica