Refleksije: Sprejmi me takšno, kot sem

 

Presrečna sem, ko lahko dajem in delim. Ljubezen, prisotnost, modrost, nasmehe, pozitivno energijo … In v tem zelo uživam.

Ampak včasih nimam dovolj niti zase. In takrat bi si želela biti sprejeta točno takšna, kot sem. Prazna. Izgubljena. Osamljena. Zmedena. Žalostna. Celo jezna.

Ne želim, da bi me kdorkoli rešil teh neprijetnih čustev. Kar želim povedati, je le to, da bi bilo lepo, če ne bi bila prisiljena biti nekaj, kar nisem v tistem trenutku. Da ne bi bila prisiljena čutiti ali delati nekaj, za kar moja duša pravi: “ne zdaj”.

Večino časa lahko držim svojo žalost in osamljenost. Česar pa ne morem držati v teh trenutkih, so obsodbe, nasveti in besede ‘morati’.

Vse to počnem dovolj že sama. Nobene želje ni po še več od zunaj.

Nikogar ne prosim, da me drži ali je ob meni v težkih časih. Težko je biti ob nekomu, ki trpi. Takrat lahko prideš v stik s svojim trpljenjem. In če ti to ni poznano, je lahko zelo boleče. Nikogar ne bom obsojala, če ne zmore biti ob meni, ko grem skozi težka obdobja. Vsak naj najprej poskrbi zase, tako kot bom tudi jaz najprej poskrbela za sebe.

Včasih se lahko zgodi, da odrivam ljudi stran. Včasih to počne moj “nisem dovolj” del mene, ki bi rad videl, kdo bo ostal. Včasih pa rabim le biti sama s seboj. Brez dodatnega nerazumevanja moje zmede.

In ko te odrinem stran, ker potrebujem samoto – ne skrbi. To ne pomeni, da ljubezni do tebe ni več. To tudi ne pomeni, da ne cenim tvoje prisotnosti v svojem življenju. Pomeni le to, da potrebujem čas zase.

Zelo rada dajem. Ko je dovolj, bom jaz prva, ki bi bo dala naprej. Ampak, ko nimam dovolj niti zase, bom najprej poskrbela za svoje srce in dušo. Lepo bi mi bilo, če bi v tem bila sprejeta in razumljena. Tega ne zahtevam. Vsak lahko naredi le to, kar čuti, da je dobro zanj, in če sprejemanje to ni ta trenutek, je tudi to v redu.

Še vedno pa si lahko želim sprejemanja, tako v mojih temnih dneh kot tudi v svetlih. In zelo verjetno vse te besede o sprejemanju, usmerjene k drugim, niso namenjene nikomur drugemu kot meni sami.

sprejmi_me

Comment(1)

  1. Ana Žalohar pravi

    Težke čase, trpljenje vidim kot nekaj, skozi kar greš lahko samo sam… Tudi, če imaš nekoga ob sebiv težkih trenutkih, ti mogoče lahko za nekaj časa pomaga pozabiti na trpljenje. Preusmeriti pozornost. A ko gre stran (ne more biti namreč večno ob nas), se zopet vse vrne… To je zato, ker trpljenju ne moreš ubežati in nihče te ne more pred njim rešiti. Trpljenje je preizkus. Izziv! Ali si se zmožen soočiti in s svojimi šibkostmi? S svojimi strahovi? Brezupom?… Če ti to uspe, preživiš. Še več! Ponovno se rodiš. Bolj izpopolnjen, močnejši…

Objavi komentar

Print your prijavnica