V moje misli se velikokrat prikrade strah.
Kam gre ta svet? Kam drvi s polno hitrostjo? Kam grem jaz? Kam vedno hitim? Kaj tako dobrega me čaka na tem cilju h kateremu tečem? Ne glede na to kako hitro tečem, imam občutek, da se cilj izmika. Kaj sploh je končni cilj?
Gledam sebe in ljudi s katerimi sem obkrožena, kako dnevno drvimo, vijugamo med obveznostmi, usklajujemo že tako natrpan urnik z vsakdanjimi opravili, konstantno se nam mudi. Ko pokljukamo vse “moram”, se mogoče začnemo ukvarjati sami s sabo. Pa se res? Kaj zares pomeni čas zase, kako smo lahko bolj prisotni, sprejemajoči, kako doživeti in občutiti več?
S čuječnostjo sem se prvič srečala, ko sem začela z 8-tedenskim tečajem. Vsakega srečanja sem se zelo veselila, ta čas je bil namenjen samo meni, učenju in pridobivanju tehnik, predstavljalo mi je sprostitev in neke vrste meditacijo. Tekom tečaja sem seveda imela borbe s svojim notranjim kritikom, s svojimi mislimi in predstavami o tem, kako moram kaj narediti, predvsem pa, kako vse dobro narediti in slediti napotkom delavnice. Po koncu tečaja sem se počutila opolnomočeno in opremljeno s tehnikami, ki mi bodo pomagale biti bolj sama s sabo, bolj prisotna in manj v stresu. Počutila sem se pripravljeno. Odločila sem se, da naredim še korak več in se udeležim vikend odmika v tišini. Iskreno, bilo me je strah. Težko sem si predstavljala, kako bom to zdržala. Ni bilo najlažje. Bili so trenutki, ko je bila moja glava polna misli, prsni koš poln občutkov; trenutki, ko nisem vedela kaj naj sama s sabo, ko bi najraje pobegnila domov; trenutki ko sem se prepričevala, da je vse v redu in da nič ne rabim narediti, vse kar rabim je samo biti, biti prisotna. Ampak kaj to zares pomeni in kako pridem do te točke?
Vse to sem morala preteči, da končno vidim “cilj”. Najlepši cilj na svetu – sebe. Moja pot se je šele začela in ne lovim več končnega cilja, lovim in uživam vsak dan na tej poti. Čuječnost mi je ponudila vstopnico za vseživljenjsko potovanje, ki bo in je polno vzponov in padcev, prepadov in mostov, dežja in sonca, kamenčkov in luž…
Sedaj razumem. Ne rabim utišati svojega notranjega kritika. Ni mišljeno, da oblikujem svoje misli v strukturo, da se mirim, ko sem nervozna. Ni potrebno, da poskusim preusmeriti pozornost nekam, kjer je bolj prijetno.
Ne obsojam se več, ker brezglavo “tečem” za ciljem. Le bolj sem prisotna, spremljam doživljanje, občutke in misli. Opazujem pot, po kateri tečem. Opazujem, kako se premikajo moje noge, kako lovim sapo, kakšen je zrak… in v vsem tem se zgodi nekaj lepega. Moj avtopilot se pretvori v nov, pristen, prisoten svet, poln zavedanja, sprejemanja in večjega doživljanja trenutka.
Sedaj se ustavim, opazim, pogledam, sprejmem in grem naprej … še močnejša.
Ta svet ni več tako hektičen. Je mirnejši, počasnejši in veliko bolj poln. V tem svetu rada živim, je moj in ga izbiram.❤️
P.M.
