Šele konec septembra mi je uspelo priti na morje, kjer imamo prikolico. V kraj, kjer spominov ne manjka, kraj do katerega čutim neizmerno ljubezen. Zdaj sem se nasmehnila ob misli, kako sem si večkrat rekla: »če bi lahko izbrala katerikoli kraj na svetu, bi to bilo tukaj«. Pogled na otoček, ko sem zapeljala na vrh hriba, tik preden se spustiš k morju, je v meni prebudil otroško veselje in srce je zaigralo. Kamp so sicer iz leta v leto prenavljali in je zdaj čisto drugačen od divjine, v kateri sem preživljala svoje otroštvo. Po vodo smo hodili s kanticami in svetlobo so nam ob večerih pričarali gorilniki na plin. No ja, tako pač je. Namesto žalovanja sem bila navdušena nad praznim kampom in tišino, ki jo je ta praznina prinašala. Nikjer nikogar, le občasno so se mimo prikolice tiho sprehajali pari. Sončni zahodi so vedno tako čarobni, da se jih nikoli ne morem nagledati. Samo sedim in občudujem to čarovnijo narave vedno znova in znova. Obstaja celo tabla na kateri piše, da jih je nek Casanova v 17. stoletju označil za najlepše na svetu. Prav tukaj, v tem kampu. No, jaz bi se že strinjala z njim. 🙂

Teh dni sem se veselila tudi zato, ker me je čakala prva izkušnja s supom (napihljiva deska na kateri veslaš stoje, ki je postala cel hit v zadnjih letih). Odločila sem se, da bom šla popoldan, okrog petih, ko se bo morje umirilo in veter ponehal. Že eno uro prej sem ob branju knjige začutila vznemirjenje. Mešanica strahu in pričakovanja. Niti se nisem spraševala, kaj naj bi to pomenilo, le vedela sem, da je povezano s supanjem in verjetno tudi s tem, da do morja in globin čutim strahospoštovanje. Napetost je naraščala in že pred peto uro sem bila oblečena v neopren s supom v roki na poti v morje. Na začetku sem bila s pozornostjo polno usmerjena v veslanje in lovljenje ravnotežja. Nisem kaj dosti gledala okrog sebe in kako daleč sem že. Kot da si ne bi želela zares vedeti, da pod mano ni več videti dna.  Ob prvem padcu in pristanku v vodo sem se srečala z že znano paniko in strahom. V grozi sem takoj planila po supu – brez določenega razloga, kot so morski psi, meduze in ostale morske živali, “samo” strah pred globino morja, pred neznanim me je preplavil. Še malo sem veslala, nato pa sem se na sredini zaliva, s črnino pod sabo, odločila za soočenje s svojimi strahovi.

Skočila sem v vodo in kljub temu, da sem se držala supa, je bila panika ob kaotičnem dihanju neizogibna. Lovila sem zrak, kot da se utapljam, in bila obenem fascinirana nad tem, kaj vse se lahko sproži znotraj nas brez “resnične” zunanje grožnje. Pogledala sem pod sabo in videla premikajoče se noge. Pod njimi pa nič. Le neskončnost. Globoko sem dihala in se počasi umirila. Sama pri sebi sem si rekla: “ok, zdaj pa naslednji korak”. Dovolila sem supu, da se je oddaljil od mene in stiska je prišla v trenutku nazaj. Kot da gre za življenje, sem odplavala za njim. To sem ponovila še nekajkrat in vsakič sem bila mirnejša, saj sem vedela, da ga bom uspela dohiteti tudi če ga odnese dlje. Čez čas sem si dovolila lebdeti na gladini, brez da bi vedela kje točno se sup nahaja in kako daleč stran od mene je. Zazrla sem se v modro nebo in dihala. Obenem pa se zavedala globine pod sabo in dejstva, da stik s tlemi v tem trenutku ne obstaja. Spomnila sem se na groundlessness, katerega Pema Chodron pogosto omenja kot edino resničnost.

Bila sem ponosna nase ob občutku mirnosti, da sem se soočila s svojimi strahovi, za katere sem vedela, da so le del mojega notranjega sveta – a zato nič manj resnični. Spomnila sem se svoje namere in želje, ki si jo večkrat ponovim – videti vse temne kotičke sebe. Morje sem si predstavljala kot moje nezavedno. Kot življenje. Globoko, temno in tudi strašljivo. Nikoli ne bom videla in vedela vsega. Le odkrivala majhne delčke tukaj in tam. A namesto, da se utapljam v lastnem strahu in paniki, se upiram in borim z vodo, ki je tako ali tako vse povsod okrog mene, lahko dovolim gladini morja, da drži moje telo. Ni več sovražnik, ampak nekaj, kar podpira mojo težo z vso svojo mogočnostjo. Lebdim in sledim vdihu in izdihu, pogled uprt v modro nebo z zavedanjem občutka neskončne globine pod sabo. V njej zdaj poleg srhljive temačnosti zaznam tudi svobodo.

Sproščena z nežnim nasmehom na obrazu odveslam nazaj proti kopnemu. Ko stopim iz vode z veslom v eni roki in supom pod drugo, se počutim kot bojevnica, ki je ravnokar zmagala bitko.  A na koncu zares sploh ni šlo za bitko in nihče ni zmagal. Vse se je odvijalo znotraj mene. Znova sem lahko spoznala, da z bitko ne pridem nikamor, lahko le okrepim paniko, ki je prisotna, in bežim pred neizogibnim. Šele ko sem si dovolila ostati in dihati v dele, ki mi pravijo naj zbežim, se je nekaj spremenilo. Šele ko se z vso resnostjo in nežnostjo dotaknem lastnega doživljanja, ga ne odrivam stran, se lahko pokaže v večji jasnosti. Dovolim si čutiti tudi tisto neprijetno, težko, celo grozljivo in se ob tem ne počutim ogrožena.

Tisti dan bi lahko v paniki, vsakič ko sem padla, hitro skočila nazaj na sup in s strahom pred vsakim novim padcem zakrčena veslala po morju. Še sama ne vem, kaj me je ustavilo in mi dalo priložnost, da se srečam z notranjimi “demoni”, ki so se ob moji potrpežljivi prisotnosti z občutki strahu in panike spremenili v stik z modrim nebom in globino morja obenem, ko sem lebdela na koščku modrine, ki preplavlja večino našega planeta.