Ne moremo se ozdraviti ali preseči izkušnje biti človek

Če bi si morala nadeti etiketo, bi ena od teh bila “učiteljica čuječnosti“. A kaj to sploh pomeni?

Danes sem prišla domov iz 7-dnevnega meditacijskega odmika v tišini. Bil je zahteven teden zame. Ponavadi se na odmikih srečujem z mešanico izkušenj; od blaženosti in povezanosti z naravo, z življenjem, do trenutkov stiske in iskanja načinov, kako biti z bolečino. Tokrat sem imela priložnost, ali pa sem bila preprosto pripravljena, da se večino časa odmika poglobim v temno stran svoje biti. Ni bilo navdiha, skoraj nič igrivosti in radosti ali trenutkov, kjer bi me bolečina odprla nečemu večjemu, uvidom. Zdelo se je, da mi je namenjeno raziskovati surovost človeške izkušnje. V tem telesu, s tem umom in s temi čustvi. Telesno sem se večino časa počutila šibko, utrujeno in slabotno. Imela sem veliko priložnosti za raziskovanje čustev frustracije in jeze, ki so se pojavljala “od nikjer”. Učila sem se, kako pozorno prisluhniti jeznemu delu v sebi, ga držati v nežnem zavedanju, brez potlačevanja ali sramovanja.

Bili so trenutki, tako intenzivni, da nisem vedela, kako naj držim svoje doživljanje in sebe v njem. Nisem niti vedela, kaj je tako intenzivno. Raziskovala sem: Katera čustva so prisotna? Kje v telesu čutim napetost? Izkušnje nisem mogla opredeliti, osmisliti te nerazložljive bolečine, brez oblike ali imena. In še vedno sem se učila – kako se odpirati, namesto odrivati stran, kako mehčati, namesto zakrčiti. Učila sem se, kako dati prostor tudi tem izkušnjam, ki niso želele biti imenovane, kako ostajati nežno prisotna, s sočutjem in potrpežljivostjo, ne da bi vedela s čim sem prisotna, kam me bo odpeljalo. Bolečina je ostajala in prostor se je razširil, telo se je zmehčalo, moje srce se je malce bolj odprlo. Za nekaj časa. In nato sem začela znova. In znova in znova.

Bilo je intenzivno in globoko učenje kako biti z neprijetnim, bolečim, na trenutke celo nevzdržnim. Uspelo mi je (včasih) ne le zdržati, ampak se tudi učiti ob teh izkušnjah, z zaupanjem, da me imajo nečesa dragocenega naučiti, nečesa čemur sem se zdaj pripravljena odpreti, četudi le za trenutek tu in tam.

Zdelo se mi je zanimivo, da večino časa nisem imela želje po odrivanju doživljanja, bolečine, le nisem vedela, kako z njo vzpostaviti odnos. Bilo je boleče, a nisem trpela. Zavedala sem se, da bo minilo in da ne rabim nič za to narediti, si tega želeti, saj je to v naravi vsega – da mine. Tako sem raje iskala načine, kako uporabiti te izkušnje za odpiranje srca.

Ne glede na to, kako globoko in pomenljivo je bilo učenje tega tedna, sem se ob prihodu nazaj domov srečala s sabo v drugačni luči. V hrepenenju po stiku zunaj sem pozabila, da je ta stik potrebno vzpostaviti najprej znotraj, s seboj. Prižgala sem telefon in čeprav mi je na odmikih preprosto biti popolnoma brez telefona, me je hitro potegnilo v digitalni svet, ko je bil spet prižgan. Z zavedanjem, da je prehod iz odmika v svet delovanja in govorjenja lahko vse prej kot preprost, sem si postavila namero, da si danes vzamem čas zase, v počasnosti in tišini. A je ta namera hitro zbledela ob odpiranju aplikacij družabnih omrežij, prebiranju sporočil, ki sem jih prejela. Iskala sem nekaj, kar bi zapolnilo praznino, ki se je odpirala ob prihodu v prazen dom. Čeprav je bil dom vse prej kot prazen ob prisotnosti ljube psičke Tie, ki me je pričakala polna ljubezni in topline. A še vedno sem ga doživljala kot praznega, počutila sem se ločeno in izolirano od vseh in vsega. Nič ni bilo “dovolj dobro”, da bi zapolnilo luknjo praznine. Ker družabna omrežja “niso delovala”, sem posegla po hrani in nato šla na manjše praznovanje, kamor sem bila povabljena, v upanju, da bo stik z ljudmi pomagal. Tudi tam je bila hrana. Vsi ljudje in vsa hrana je izginjala v neskončnosti praznine mojega izkustva. Šla sem domov in še malo jedla, še malo “skrolala”. Na tej točki sem se že polno zavedala kaj se dogaja – to početje nikakor ni v pomoč ali negujoče, s tem le nalagam gorivo za več občutka osamljenosti in nisem se mogla ustaviti. Celo rekla sem si: to bi lahko imenovala nekakšna vrsta odvisnosti – vedoč, da mi škoduje, bi še vedno naredila vse, da bi se izognila bolečini izolacije, osamljenosti in občutku ločenosti.

In tukaj sem zdaj, v zavedanju celotnega procesa, osupla kako malo moči sem imela, da bi ustavila to drsenje v temo, z vsem zavedanjem, ki je bilo prisotno. Tudi po tednu v tišini, urah meditacij dnevno. Tudi po zavzetem učenju tega, kako se odzvati na bolečino in stisko (s sprejemanjem, potrpežljivostjo in nežnostjo), sem še vedno reagirala na nespreten način.

Ali sem še vedno upravičena do etikete “učiteljica čuječnosti”, tudi z vsemi temi izkušnjami? Sama bi rekla – seveda! A najprej bi se poimenovala “človek”, ranljiv in surov, v učenju in opotekanju ob osmišljanju tega življenja. Najprej in predvsem sem človek in šele nato, niti trenutek prej, sem učiteljica čuječnosti. Če si ne bi dovolila biti človek, z vsemi stiskami, porazi in razočaranji, kako bi lahko o tem učila? Saj čuječnost zame ni nič drugega kot učenje kako objeti izkušnje življenja človeškega bitja, ki so včasih lahko čudovite in včasih neizmerno boleče, ko vsaka celica v telesu kriči po begu.

Iz tega nespretnega reagiranja sem opazila nekaj zelo pomembnega – na vrh vsega nisem dodala še sramu in krivde. Rekla sem si – tako danes je. Ni konec sveta in na goro se ne pride z enim korakom. Jutri je nov dan, draga moja. Morda lahko v jutrišnji dan vnesem več negovanja in stika s seboj. Pojdi zdaj spat in si nežno čestitaj, da tej že tako zahtevni izkušnji nisi dodala še dodatne teže. Spomnila sem se tudi na besede enega od učiteljev, pri katerih sem se izobraževala, ko sem ga spraševala o občutkih praznine po meditacijskih odmikih. Sproščeno in lahkotno mi je na kratko odvrnil: ja, ja, to je nekaj običajnega. Tako sem tudi v občutku osamljenosti lahko začutila povezanost, povezanost z vsemi, ki doživljajo enako kot jaz. Po odmikih ali pa prav zdaj, v tem trenutku.

Lahko smo učitelji česarkoli, praktikanti meditacije, psihoterapevti, nezaposleni, študentje ali pa si nadenemo katerokoli drugo nalepko v tem svetu. Zapomnimo si – najprej smo ljudje, v vsej surovosti in ranljivosti. Ne glede na to, koliko ur terapije imamo za sabo, koliko let že meditiramo, koliko odmikov, delavnic in izobraževanj smo se udeležili, se ne moremo ozdraviti ali preseči izkušnje biti človek. Smo ranljiva, nepopolna bitja in prej kot bomo to začeli sprejemati, več prostora se bo odprlo za radost, ljubezen, pomenljive odnose in vse lepote, ki jih tudi ponuja človeško življenje.

Človek, iz mesa in krvi 🙂

Objavi komentar

Print your prijavnica