Avtorica Anja Longyka nas razvaja s svojimi poetičnimi utrinki – ustvarja Naplavine.

Kot pravi Anja, so Naplavine prostor, kjer imajo glavno besedo besede. So okruški večernih ruminacij preplavljene duše.

Primik

Večerno poležavanje na volneni preprogi. Navdih sedi na klopi ob razgled-nici. Preiskujem prostore, gredice mentalnega vrta. Kje raste intenziteta? Umirjam se med rahlimi cvetlicami v brezvetrju, in travami, ničesar ni, ki bi zamotilo moje notranje uho, oko uvidnega polja.

Uvidno polje zimsko spi. Tudi besedne solate zmanjkuje. Tišina. Roža avtentika iz-raste na mestu intenzitete, medla je, rahlo narcisna, a vseeno simpatična. Odrasla. Razpeta med gredice izraza, spekter katerega je široko omejujoč. Kako preslikati medlo razpoloženje? Stanje, ki mojega sveta ne bo razdelilo na prej in potem? Zdaj, ki ni samo zdaj – generični dolgi zdaj … Odlebdim do vznesenosti. Govôri, prosim. Naj se razgledam po tej zapečateni sobani.

Ekološko ravnanje z dušo je opuščanje avtomatskih misli. Je trganje niti samodejnosti. Je prepuščanje tistemu, kar preostane.

Priča.

Pozorna meditacija je poseben način spanja. Nadozaveščeno trans spanje, končano z vedno novim prebujenjem v vedno širši svet. Je vstop v prostrano belino, razmejeno z zavedanjem. Je razgledovanje po zavesti.

Priča.

Snamem očala, snamem tudi veke. Spodvih kolen, izostrovanje notranjega očesa, naravnava na frekvenco jaz. Razgledam se po zavesti. Pridobivam posluh za monotonost, obvladanje tega je ključ do zrelosti. Pôkoj z monotonaliteto. Večnim, nevznemirljivim zvokom.