V avgustu je v Kanjem dolu, Črni Vrh nad Idrijo potekal 7-dnevni poletni odmik za prakso čuječnosti, nekaj udeležencev se je pridružilo za tri dni.
Odmik je bil namenjen poglabljanju prakse čuječnosti za vse, ki jo že poznajo in izvajajo. Odmik smo začeli z uvodnim krogom in končali s podeljevanjem izkušnje v zaključnem krogu. Program je potekal po vnaprej pripravljenem urniku, brez vodenih meditacij in v polni tišini. Z vami delimo nekaj refleksij udeležncev in fotografskih utrinkov.
Dejan:
Črni Vrh nad Idrijo, Kanji dol 4
Začel sem tam, kjer se začne vse, z namero… Bil sem radoveden…, kako bom preživel Ta odmik, ki je za razliko od drugih mojih odmikov, specifično Ta, v obdobju mojega življenja, ki je zelo pestro z dogajanjem na vseh ravneh…
Prva namera je bila, Pogledati, kako sem v tem trenutku, kako sem s tem obdobjem mojega življenja, kako v tem trenutku dostopam do notranjega vremena in kaj mi lahko pove. Druga namera je bila; biti še bolj prisoten, še bolj v stiku s samim s sabo. Tudi prisoten kot lepo izhodišče za nadaljevanje dopusta, ko bom lahko še bolj prisoten s svojima dvema hčerkama.
Na odmiku sem doživljal Hišo, pozoren sem bil na ljubeče napravljene detajle, na ljubezen s katero je hiša obnovljena, pozoren na majhne nepopolnosti, ki jo delajo popolno. Pozoren sem bil na detajle v naravi, na veliko zelenja, na topel vetrič, na občutke mojih bosih nog, na lep pogled iz hišice na drevesu. Užival sem v pogledu na hrano, v okusu, otipu in vonju hrane… tako zelo slastna je, ko si prisoten.
Vedno mi je zanimivo opazovati ljudi in opazovati kako reagiram na ljudi, na njihova ravnanja, njihovo umirjenost, njihovo skrbnost za stvari, urejanje stvari, njihovo skrbnost do sebe, njihovo pozornost ob prisotnem hranjenju, njihove izraze na obrazu. Zanimivo mi je, kako jaz bolj prisotno urejam stvari in sebe na odmiku, všeč mi je, ko tako zavedno skrbim zase, ko se ukvarjam samo z mojimi potrebami, željami in idejami. Hvaležen sem da sem si omogočil ta bogat odmik, za katerega je kazalo, da ne bo možen, pa se je potem vse sestavilo v sosledje, ki mi je Ta odmik omogočilo. Bil je Odmik a hkrati Primik k sebi. Na tem odmiku se prvič nisem spraševal če pravilno meditiral, če v redu meditiram, če sem dovolj dober meditator, če sem dovolj dobra oseba, vredna sprejemanja. Driftal sem v sedeči meditaciji pa me to ni motilo, sprejel sem, da sem doživljal kar sem potreboval… proti koncu odmika je bilo tudi več prisotnih meditacij, tudi s pomočjo odprtih oči. Zaspanost je nekaj, kar bom še raziskoval in budil.
Najbolj sem hvaležen za izkušnjo čuječega gibanja v Plesu in Plesu na mokri travi… Ponovno sem ugotovil, da sem zelo prisoten pri Plesu in da je to moj neizmeren Vir stika s sabo, Vir stika z mojim telesom in umom in z Veseljem v meni… Čeprav sem se ob plesu počutil na očeh in pod lupo presojanja, vem da so to le moji filmi in da nikogar v hiši Ni zanimalo kaj počnem. Ob plesu sem se ponovno učil spuščanja mojih filmov strahu in spuščanja mojih skrbi glede videnja mene v očeh drugih.
Moja radovednost kako bom doživel ta odmik v burnem obdobju mojega življenja je bila potešena.
Moja namera, da začnem dopust s hčerkami še bolj prisoten, se uresničuje.
Hvaležen sem, da sem ta odmik smel preživeti v sprejemanju in skupinski podpori vseh Udeležencev Odmika: nasmejane N, raztegljive in razsvetljene K, sestrske K, izginjajoče in skrivnostne V, moškega z najlepšim imenom D, očetovskega J alias J, učiteljice N, pogašene in hladne E, zaspane T, sočutnega in sofisticiranega voditelja Žana Rojca, pa tudi Sebi da sem se sprejemal takšnega, kakršen sem 🙂
Vabimo vas, da se nam pridružite že na naslednjem odmiku v oktobru. Tridnevni odmik za prakso čuječnosti bo potekal od 11. do 13. oktobra v domu Trilobit v objemu čudovite narave Javorniškega rovta. Več o odmiku najdete na tej povezavi.
Karin:
Bilo je zgodnje jutro in tik nad posestvom se je zadrževala megla. Skrivnostno je ovijala travnat grič za katerega sem od prejšnjih dni vedela, da je tam. Megla je bila tako gosta, da je skrila popolnoma vse. Obenem je bilo tudi hladneje in zelo vlažno. Zaman sem čakala veter s strani Ajdovščine, ki bi se spopadel z meglo.
Iti na sprehod v to meglo ali ne?
Po krajšem premisleku sem se odločila iti po potki prav v meglo, čeprav sem ob tem čutila nekako nelagodje. A glej, presenečenje…bolj ko sem hodila v megli, jasneje so se mi izrisovale cvetlice, trave, in skalovje. Bila sem zelo začudena nad jasnostjo pogleda in obenem srečna, da sem se kljub skoraj zlovešči megli, odpravila prav vanjo.
In tedaj se mi je posvetilo, da je moje doživljanje pravzaprav prispodoba čuječnosti: ko si od blizu upaš pogledati občutke in misli, pogled postane jasnejši, duša olajšana, pa čeprav je na prvi pogled vse skupaj izgledalo zastrašujoče…
Anonimna:
…šele ko sem prišla domov sem se zavedla, kako me na odmiku ni spremljala običajna potreba po nenehnem hranjenju, ki me prevzema v običajnih stresnih dneh…
Nadica Lukman:
Najprej bi se zahvalila organizatorju Žanu, Evi in vsem, ki so organizirali odmik. Sam odmik je bil voden natančno po jasnih navodilih, ponujena je bila tudi podpora, res profesionalen pristop kot se spodobi.
Sedem dnevni odmik je bil res velik izziv zame, ampak sem uspela ostati do konca. Tekom odmika so se pojavila razna podzavestna prepričanja, spoznanja, ampak tista prava transformacija se je pričela šele po odmiku, tako da sem še danes, četrti dan po odmiku utrujena. Čistijo se namreč podzavestni strahovi, prav tisti, katerih sem se težko sama lotila. Končno gredo ven in res sem zelo zadovoljna z rezultatom, nisem pričakovala take transformacije.
V zelo lepem spominu, še bolj pa mojih brbončicah, mi bo ostala tudi kuharica, gospa Jana ki me je navdušila s svojo kreativnostjo. Četudi je bila veganska kuhinja, niti malo nisem pogrešala mesa.
Več fotografij iz odmika v Kanjem dolu si lahko ogledate v spodnji galeriji.