Na našem blogu tokrat delimo zapis naše izvajalke Eve Požar, učiteljice čuječnosti in Sex, Love and Relationship coachinje. Eva v svojih programih in delavnicah pogosto odpira vprašanja o pomenu čuječnosti v vsakdanjem življenju. Tokrat piše o skrbi zase – temi, o kateri veliko govorimo, a jo redkeje resnično uresničujemo.

Če te je zapis nagovoril, se lahko na Evin osebni novičnik prijaviš preko njene spletne strani tukaj (klik).

V zadnjem času se zdi, da smo postali kultura “skrb zase – rešitev za vse”. Vsi kričijo: “Poskrbi zase!“, kot da je nekaj najlažjega na svetu.

Resnica pa je (moja resnica, seveda) – skrb zase je težko delo. Pogosto težje kot to, da je ne izberemo. Skrb zase pomeni reči “ne” na že obljubljen “ja”. Pomeni ne slediti pravilom (ob spoštovanju drugih). Pomeni si stotič premisliti. In pomeni razočarati ljudi.

Zraven pride strah pred zavrnitvijo, sodbo, kritiko, konfliktom … celo pred zapuščenostjo. Biti zapuščeni je eden največjih človeških strahov. Kot dojenčki smo popolnoma odvisni od skrbi drugih. Zato je tveganje, da izgubimo pripadnost – odnosu, prijateljstvu, družini, skupnosti – strašljivo.

A kot pravi Brené Brown, resnična pripadnost je najprej pripadnost sebi. Če zapustim sebe, ne morem zares pripadati nikomur drugemu. Ostane le projekcija mene, da se vključim. A to nisem prava jaz.

Skrb zase zato ni vedno udobna. Pogosto je polna dvomov in tesnobe. A kadar se vprašam “Katera izbira me približa meni?” in izberem sebe, poskušam objeti tudi vse dele, ki jih je strah sodbe ali zapuščenosti.

In veš kaj? Ni na meni, da nosim reakcije drugih na mojo odločitev. To je njihova odgovornost, del njihove skrbi zase. Lahko se odločim za pogovor, a to je moje darilo, ne obveznost. Nikoli mi ni treba razlagati zakaj sem se tako odločila. Razen če si tega sama želim. Enostavno, kajne? Ko bi le bilo.

Skrb zase ne pomeni, da bo vedno prijetno. Dolgoročno verjetno ja. V trenutku pa je pogosto zelo težko. Še posebej, ker smo vzgojeni v prepričanje, da so drugi na prvem mestu in da je skrb zase sebična. Ampak to ni res. Je pa hudičevo težko iz tega izstopiti.

In kadar skrb zase ni mogoča, ker nas je strah ali ker sploh ne vemo, kaj pomeni (kako bi, če nas večine tega nihče ni učil?), je tudi to v redu. Namesto samoprezira si lahko damo prostor in nežnost. Z zavedanjem, da delamo najboljše, kot zmoremo.

Še to, Nakita Valerio pravi: kričati “Poskrbi zase!”, ko nekdo v resnici potrebuje skrb skupnosti, pomeni, da jim obrnemo hrbet. Včasih (pogosto?) skrb zase ni dosegljiva ali celo mogoča brez drugih.

Torej – vzemi paradoks (oh, kako jih imam rada): včasih tvegamo izgubo ljudi, ko izberemo sebe. In včasih se naslonimo na druge, ker nismo ustvarjeni zato, da bi sami poskrbeli zase.

In včasih je skrb zase tako preprosta kot skodelica čaja ali pogovor s prijateljico.

Se ti zdi, da je “poskrbi zase” lažje reči kot živeti?
Morda je čas, da odkriješ, da skrb zase nikoli ni sebična, ampak pogumna. Če čutiš, da je čas za ta korak, in bi ob tem rada podporo skupnosti, se pridruži Evi na naslednjih dogodkih:

• Opolnomočenje, užitek, spolnost | Cikel treh delavnic za ženske (aplikacija Zoom): četrtek, 25. 9. 2025 ob 18.00. >> Več informacij
• Telo v gibanju | Ples praznovanja, užitka in moči za ženske (Ljubljana): sobota, 4. 10. 2025  >> Več informacij
• Uvodni program čuječnosti (aplikacija Zoom): torek, 4. 11. 2025  >> Več informacij
• Opolnomočenje, užitek, spolnost | Cikel treh delavnic za ženske (Ljubljana): sreda, 12. 11. 2025 ob 18.00. >> Več informacij
• Voden odmik za prakso čuječnosti (Nazarje): 21. – 23. november 2025 >> Več informacij