V samoizbrani samozaščiti

Slika gozda

 

Jure Vuga - čuječnost v poeziji

Jure Vuga

Z Žanom sva se spoznala v Luttiranu na desetdnevnem umiku vipassane. Tako sem izvedel za Društvo za razvijanje čuječnosti in njihovo plemenito deklarirano namero »gojiti vire sočutja«.

V letih 2016 in 2017 sem se trikrat udeležil tridnevnega umika v gorski koči v Spodnjih Gorjah in hvaležen sem vsakemu požaganemu drevesu, ki danes tvori njeno ostrešje, organizatorjem, ki so umik pripravili in izpeljali,  in kuharici, ki nam je za popotnico vsakič pripravila izvrstno joto. V okolje, »varovano« s čuječo prisotnostjo in izbrano zapovedjo molčečnosti, smo prihajali z namenom pomladiti svoj plamen, ga očistiti težkih sajastih senc, ki so se nabrale, ker smo ga hranili z neizbranim “gorivom”.

Narava nas je podpirala v naši nameri. Ponoči je luna sijala na zasneženo jaso pred hišo in osvetljevala skalna pobočja v daljavi, zjutraj pa so se žarki z vzhoda prikradli tudi v naš skriti kot, se ujeli v kristalno čipkasto preprogo in jo pretkali z lesketanjem. Gozd nas je objemal z vseh strani in nas bodril v nepremakljivi samoopazujoči stanovitnosti. V premorih ali med sprehodi so se v izpraznjeno posodo uma pričeli natakati sveži verzi.

Za objavo na spletni strani sem izbral nekaj pesmi, ki se posredno navezujejo na izkušnjo meditacije in so nastale pod vplivom izkušnje umika v Spodnjih Gorjah. Preden smo se razšli, smo znova z logosom posegli v tišino, včasih malo bolj razrahljani, včasih naravnost prerojeni v iskrivi živosti neponovljivega trenutka.

 

ČRNA RIBA

Sede se vraščam
v blagorodno os nevidnega.
V preprogo ledenih snežnih zrcalc
se je ujel žarek in me rešeta.

V črnem zrnu nad mojim temenom
se je utrnila svetloba galaksij.
Skozi brezčasno zrno
lije milost v moj svet.

Črna riba pod površjem
pritajeno plahuta.
V loku se zažene, pogoltne dragulj
in švigne v globočine.

Ne moreš se skriti pred menoj
črna riba, ki sem stvarnik
tega kraljestva!
Skozi goltanec ti iz droba
vsakič znova vešče izderem
neomadeževani dragulj.

Ko ga položim,
da se vpije v čelo neba,
obraz zasije.

Mirni dobri hrast, radosten
s krošnjo pozvanja v notranje vesolje:
v duhu nikoli ne kloni
pod težo snega.

KOSEC

Jaz sem zmedeno čuteče bitje.
Opazujem kakšnost tega trenutka.
Kot kosec s tresavico
se pozibavam in sečem čope trave,
pa vendar je vse pokošeno.

Najprej ves svet vzamem zase,
da je na toplem,
potem gledam, kdo kaj rabi:
srnam podarim jase,
v zenice posadim breze,
dnom dolin dam reke,
fantom dam rebra,
v harfe zalučam čas,
kurentom podelim zimo,
dojiljam rdeč radič,
duhovnikom hudiča,
veslačem trske v dlaneh,
pticam predajam srednji svet,
vulkanom večno tlečo resnico.

SEN

Telo sanja.
Ko telo sanja, da sanja,
je eno z drevesi, živalmi,
rekami in kamni.

V podobah mu spregovorijo njegovi
najbolj oddaljeni udi: vulkanske verige
vzdolž hrbtenice,
vršanje smrekovih gozdov na vršičkih las.

Telo sanja in luna je njegov uhan.

Objavi komentar

Print your prijavnica