Zakaj nam je težko meditirati?

Kako lahko nekaj tako preprosteovirega, kot je mirno sedenje in opazovanje lastnega diha, v nas vzbuja paniko, strah in celo odpor? Ne glede na to, koliko dokazov priča o duševnih, čustvenih in fizičnih  koristih sedenja v tišini, se zdi, da je ogromno ljudi, ki tega noče niti poizkusiti.

Meditacija je vsekakor lahko vse prej kot preprosta, še posebej če nismo prepričani, zakaj jo prakticiramo. Nenavadno se zdi samo sedeti in poslušati neprestan vrvež v naši glavi, poleg tega se v odsotnosti aktivnosti hitro začnemo dolgočasiti, pa čeprav mirujemo le 10 minut.

Tukaj navajava (avtorja Ed in Deb Shapiro, op. prevajalke) najpogostejše ovire, s katerimi se srečujejo posamezniki, ki meditirajo:

1. Nimam časa, preveč sem zaposlen.

Kar nedvomno lahko drži, če imaš majhne otroke in službo za poln delovni čas, skupaj z vsem, kar to prinaša. Vendar pa govorimo o samo desetih minutah na dan. Večina izmed nas porabi več kot toliko časa za prebiranje časopisa ali brezciljno brskanje po internetu. Zgleda, da je torej razlog, da nimamo časa, to, da običajno zapolnimo vsak trenutek z aktivnostjo in nikoli ne pritisnemo na gumb za pavzo.

2. Daljše sedenje pri miru mi je izjemno neudobno.

Če skušaš sedeti na tleh s prekrižanimi nogami, ti bo verjetno res slej ko prej postalo neudobno. A namesto tega lahko pokončno sediš na stabilnem in udobnem stolu. Ali pa se lotiš meditacije v hoji, joge ali tai chi-ja. Meditacija v gibanju je lahko ravno tako blagodejna kot sedeča meditacija.

3. Moj um ne preneha misliti.

Ne morem se sprostiti. Ne morem meditirati. Preprosto ne morem! Moj um noče utihniti; neprestano šviga naokoli! Moje misli me spravljajo ob pamet! Skušam se umakniti od samega sebe, ne pogledati globlje.

Se sliši znano?

Poskusiti preprečiti umu, da bi razmišljal, je, presenetljivo, kot da bi poskušal ustaviti veter – je nemogoče. V vzhodnih naukih za um uporabljajo prispodobo pijane opice, ki jo je ugriznil škorpijon. Kakor se opica ziblje iz veje na vejo, tako um skače iz ene stvari na drugo, neprestano raztresen in zaposlen. Ko se torej ustaviš, usedeš in poskušaš umiriti svoj um, se soočiš z vso to manično aktivnostjo in zdi se ne-vzdržljivo glasno. To ni pravzaprav nič novega, novo je to, da se tega hrupa sedaj zavedaš, medtem ko si bil do sedaj vanj tako potopljen, da nisi dojel njegove konstantnosti.

Spoznanje uma, kot tako zaposlenega, je popolnoma normalno. Nekdo je nekoč ocenil, da imamo med meditacijo v enem 30-minutnem sedenju več kot tristo različnih misli. Leta zaposlenega uma, leta ustvarjanja in vzdrževanja dram, leta stresa, zmede in osredotočenosti nase pripeljejo do tega, da um ne ve več, kako biti miren. Hrepeni po zabavi. Ko začneš meditirati, misli seveda ne moreš kar naenkrat izključiti, to pa pomeni le, da si na istem, kot vsi drugi.

4. Preveč stvari preusmerja mojo pozornost, preglasno je.

Časi, ko si se lahko umaknil v jamo in te ni nihče motil, dokler se nisi čez nekaj časa iz nje pojavil razsvetljen, so mimo. Namesto tega se moramo vsi soočati z zvoki in ostalimi motnjami, ki nam jih prinaša zunanji svet. Ampak – in to je zelo velik ampak – ni nam treba dopustiti, da nas ti dejavniki zmotijo. Zunaj glasno vozijo avtomobili? V redu. Naj vozijo, samo ne dopusti, da odpeljejo še tvojo pozornost. Tišina, ki jo iščeš, je v tebi, ne zunaj. Izkušnja mirovanja pride postopno: večkrat kot sediš, um počasi, počasi postaja tišji, bolj srečen, ne glede na vse distrakcije tega sveta.

5. Ne vidim nobene spremembe na bolje.

To je točka, kjer nama moraš žal verjeti na besedo. Nekateri ljudje že po enem sedenju spoznajo, kako koristna je meditacija, a večina od nas za to potrebuje več časa – spremembo boš morda opazil po enem ali morda dveh tednih vsakodnevne prakse. To pomeni, da moraš imeti dovolj zaupanja v proces, da vztrajaš in nadaljuješ z vadbo, tudi če takoj še ne vidiš koristi.

Spomni se, da mora glasbenik ure in ure vaditi, preden pravilno zaigra melodijo, ali da na Japonskem lahko traja tudi dvanajst let preden se izučiš umetnosti ikebane. Notranja tišina se zgodi v trenutku, a potrebno je nekaj časa, preden ta trenutek pride – zato je pomembno biti potrpežljiv.

6. Nisem dober v tem; nikoli mi ne uspe.

Pravzaprav je nemogoče, da ti pri meditaciji ‘ne bi uspelo’. Čeprav 20 minut sediš in se ti po glavi neprestano podijo nepovezane misli, je to v redu. V meditaciji ne obstaja ‘pravilno’ ali ‘narobe’, ne obstaja kakšna posebna tehnika. Debin učitelj meditacije ji je povedal, da obstaja toliko vrst meditacije, kot je ljudi, ki jo prakticirajo. Zato je vse, kar moraš narediti, to, da odkriješ, katera pot ti najbolj ustreza (pa čeprav se odločiš, da boš prakticiral stoječ na glavi) in da se je potem držiš.

Pomembno je, da se z meditacijo spoprijateljiš. Ne bo ti koristilo, če jo boš občutil kot dolžnost in se nato počutil krivega, če boš vadbo enkrat izpustil, ali na primer meditiral le 10 minut, potem ko si obljubil, da boš sedel pol ure. Veliko bolje je, da vadiš le kratek čas in ob tem uživaš, kot pa da s stisnjenimi zobmi sediš in čakaš, da bo konec, ker ti je nekdo povedal, da bo le 30- ali 40-minutna meditacija obrodila želene sadove. Meditacija je družabnik, ki te spremlja skozi življenje kot star prijatelj, na katerega se obrneš, ko potrebuješ podporo, navdih in jasnost. V njej moramo tudi uživati!

7. Vse skupaj je samo čuden, new-agevski trend.

Nedvomno se je lahko izgubiti v poplavi novodobnih obljub za večno srečo, a meditacija sama je mnogo starejša. Več kot 2500 let nazaj je bil Buddha predan meditator, ki je preizkušal številne načine umirjanja uma. In to je samo en primer. Vsaka religija se je s to temo ukvarjala na svoj način in vse te prakse segajo dolga stoletja v preteklost. V meditaciji ni torej nič novodobnega, nič čudnega.

Povedano drugače, meditacija ne pomeni, da skušamo um prisiliti v popolno mirovanje, temveč je njen namen opuščanje odpora do vsakršne izkušnje, ki se pojavi: dvom, zaskrbljenost, negotovost in občutek nezadostnosti, brezkončno dramatiziranje, strah in hrepenenje. Vsakič, ko spoznaš, da je tvoj um odplaval, da sanjariš, se spominjaš preteklosti ali načrtuješ prihodnost, se samo vrni nazaj v zdaj, v sedanji trenutek. Vse kar moraš narediti, je biti pozoren in biti s tem, kar je. Nič drugega.

Članek je bil objavljen 20. aprila 2011 v reviji Mindful. Avtorja: Ed in Deb Shapiro

Prevod: Cirila Zorenč

………………………………………

Ed in Deb Shapiro sta blogerja na Oprah.com in HuffingtonPost.com. Avtorja nagrajene knjige: BE THE CHANGE, How meditation Can transform You and the World, s predgovorom Dalai Lame in Roberta Thurmana, vsebuje prispevke Jacka Kornfielda, Jon Kabat-Zinna, Jane Fonde, Ram Dassa Byron Katie in mnogih drugih. Izdala sta tudi tri meditacijske cd-je: Metta – meditacija ljubeče prijaznosti in odpuščanja; Samadhi – pozorno dihanje in vpogled; in Yoga Nidra – zavestno notranje sproščanje; Vsi so na voljo na EdandDebShapiro.com.

Objavi komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Print your prijavnica