Z Juretom Vuga sva se prvič srečala pred približno letom dni na tri-dnevnem meditacijskem odmiku. Ta je potekal v tišini. Tako se do konca nisem zavedal, da sedim v prisotnosti mladega pesnika, ki bo pomembno spremenil mojo izkušnjo tistega odmika.

Prispodobe

Zadnji dan smo podelili svojo izkušnjo vikenda v zaključnem krogu, kdor je želel, seveda. Takoj je bilo opaziti, da je Jure Vuga mojster besednega izražanja. Previdno je tvoril stavke in njegov besedni tok je imel pomirjujoč flow. Svojo pripoved je obogatil s pomenom preko prispodob. Blizu mi je bil njegov prijeten primorski naglas, saj tudi sam izviram od tam.

Nikoli ne bom pozabil prispodobe, ki jo je uporabil pri opisovanju svoje izkušnje z meditiranjem tisti vikend. To prispodobo bi želel podeliti, tako kot mi je ostala v spominu, saj se me je takrat zelo dotaknila:

Svojo izkušnjo z meditiranjem je primerjal s koscem, ki kosi travo. Njegov zamah je včasih popoln, včasih pa zarije v zemljo. Včasih uživa v delu in naravi, včasih pa sonce pripeka in je delo zelo naporno. Počasi vendar vztrajno se maje po jasi in se trudi po svojih najboljših močeh. Ko zaključi s košnjo, pogleda nazaj in opazi, da trava ni prav lepo pokošena, je pa pokošena in delo je končano. Kosec občuti zadovoljstvo in mir, vendar se zaveda, da bo ta prekleta trava prej ali slej zrasla nazaj.

Razlogi

Juretu sem zelo hvaležen za to izkušnjo, zato sem želel podeliti delček njegove duše z vami. Vprašal sem ga, kako se je prvič srečal z meditacijo in kaj ga je pritegnilo k praksi čuječnosti. Odgovoril mi je takole:

“Pred leti sem dalj časa trpel zaradi nespečnosti in se zavedal, da si sam škodujem z miselnimi procesi, ki jih ne obvladam. Z vsem znanjem s katerim sem razpolagal, se nisem mogel izviti iz začaranega kroga tesnobe in strahu pred nespečnostjo, ki mi je znova in znova seveda servirala prav to česar sem se krčevito otepal. Moja popolna nebogljenost vpričo avto-sabotaže mojega lastnega uma je nepreklicno pričala o tem, da je zahodna logična in diskurzivna filozofska vednost n e z a d o s t n a. Tudi vere v Boga očitno nisem imel dovolj, da bi v njej našel uteho in odrešitev. Še najbolj je zaleglo, da sem poslušal ljubezenske pesmi italijanskih kantavtorjev in podoživljal sentiment intenzivne ljubezni. Vedel sem, da potrebujem nekaj preobražajočega, da se znova sestavim. Na srečo sem od prijateljice izvedel za umike vipassane v Luttiranu v Toscani. Prvi umik je bil zelo intenziven, to je bilo najdaljših deset dni v mojem življenju, ki pa so obrodili občutje katarze in sprave s seboj in svetom. Če bi se rodil v antiki, bi me gotovo nagovorili orfični, pitagorejski ali platonistični filozofski krogi. V srednjem veku je alkimija ponujala obskurne odgovore iskalcem transcendence. Danes je pot Prebujenega segla veliko zahodneje kot so jo kdaj koli ponesli misijonarji indijskega budističnega kralja Ašoke in je na razpolago vsem, ki se ji želijo približati.Z vadbo meditacije se je s časom izostrila tudi moja pesniška občutljivost. Vztrajno opazovanje nestanovitnega uma in njegovih nadvse kaotičnih vsebin, me je spodbudila, da sem se pogosteje zatekal v tišino in segal v globlje plasti lastne biti. Gostobesednost me ni mogla več zadovoljiti, iskal sem preprostost čistega in sijajnega izraza najbolj pretanjenih dregljajev duše. Kakor sem zvečer s prhanjem poskrbel za snažnost telesa, tako sem z redno vadbo meditacije postil um in ga izmival vsebin, ki sem jih vanj nalagal prek dneva. In kaj je lahko večji vir navdiha kot je antrophos, njegove skrivne poljane in razburkana morja. Dovolj je prisluhniti z mirnim umom in čuječim notranjim ušesom. Dovolj je pristopiti k reki s posodo, ki ni že polna.”

Bogate izkušnje

In če sklenem še z lastnimi besedami: Čuječnost ima za vsakega od nas svoj pomen. V sami osnovi pa nam pomaga odkriti bistvo tega, kar smo in nas podpira, da to delimo s svetom. Preko podeljevanja sebe z iskrenostjo in ljubečo naklonjenostjo skupaj rastemo in smo z vsako izkušnjo – svojo ali tujo – za odtenek izkustveno bogatejši.

NESPEČNOST

Nemiren sem in hlapljiv,
ko bi moral kot klada mirovati.
Med občutljivim uparjevanjem
pregost in lepljiv.

V dláni stiskam svileno rutico,
tako močno jo stiskam, da krvavi.

Primite me za štiri krajce kot kožo,
naphano s prodniki: zadnja postaja,
prežarjeni stolp tišine.

Skrivnostni oblak nespoznavnega,
brez obličja zre vame
tvoj čudoviti obraz.

Jure Vuga
Zbirka Modri plamen

Več o Juretu tukaj!