Meditativne prakse so navadno (vsaj na začetku) uporabljene za to, da bi v svojem življenju dosegli neko spremembo. Nemogoče pa je spreminjati tisto, česar ne sprejemamo v celoti. To je podobno, kot če bi želeli premakniti stol, ki ga je nekdo postavil na sredo dnevne sobe in se vanj zaletavamo, ker nam je na poti, istočasno pa bi se delali, da stola tam ni. Da stol lahko premaknemo, ali z njim storimo karkoli, moramo popolnoma sprejeti dejstvo, da tam stoji. Zanikanje ali nevednost ne spremenita zadeve.

Sprejemanje je tako temeljni del ozaveščanja in predpogoj za spremembo. Včasih je precej naporno. Naše notranje psihične ‘sobane’ so polne raznih kosov pohištva, ki tam gostujejo in zanje sploh ne vemo, dokler se vanje ne obregnemo. Če so sobane naša psiha, so ti kosi pohištva prepričanja in misli, ki so ponotranjene, pa se jih še ne zavedamo. Ko teh prostorov v naši notranjosti ne obiskujemo, je vse v redu, saj so neopaženi. Morda vemo zanje ali jih slutimo, vendar jih ne vidimo. Ekonomija življenja poskrbi za to, da največ uporabljamo tiste dele sebe, ki jih poznamo in ne hodimo po celi naši psihični palači, od podstrehe do kleti. Smo na tekočem s tem, kar se največkrat dogaja in tam se počutimo domače.

Življenje pa se pogosto obrne tako, da prepih ali manjši potres odpre kakšna vrata, za katera prej nismo dobro vedeli. In že smo tam, v temi in strahu. Zato rabimo luč – to luč predstavlja zavest – ki nam pomaga videti, kako stvari v resnici so. Naenkrat lahko vidimo vse mogoče zadeve. Sobe so polne krame. Ta krama so, če nadaljujem z metaforo, naša skrita prepričanja in ponotranjene ideje. Nekatere so naše, ni pa nujno. Krama, torej.

Ne vemo točno, odkod je prišla, kdo jo je prinesel, a vedno znova nas preseneti kakšna pručka, čez katero se spotaknemo ali kak star lestenec, ki nam pade na glavo. Zato se trudimo čimbolje videti in razumeti, dati tem stvarem neko funkcijo. Nekatere stvari, ki jih vidimo, v nas zbujajo negativne občutke. Ne razumemo jih, ali se nam enostavno upirajo. Ne želimo se ukvarjati z njimi. In skoraj nemogoče je sprejemati tisto, kar zanikamo ali do česar čutimo odpor. Sčasoma, s pomočjo majhnih in ljubečih korakov, se ti odpori lahko spremenijo v radovednost.

Čuječnost (in ostale meditativne prakse, ki temeljijo na samo-opazovanju) je orodje, s katerim se učimo vse te različne pojave spremljati z radovednostjo. Za razvijanje radovednosti pa je potreben razvoj določenega stanja duha. S tem se veliko ukvarjamo na meditativnih praksah in v procesih samo-opazovanja. Strah, na primer, ni tisti, ki razvija radovednost, tudi jeza ne. Ljubezen in naklonjenost pa sta že bolj avanturistični v tem smislu. Na nek način nas prakticiranje čuječnosti torej vabi, da v sebi poiščemo in sčasoma razvijemo tisti avanturistični duh, ki je potreben, da na vse stvari pogledamo z enakovredno radovednostjo.

Ko smo budni in v stiku z notranjim raziskovalcem, lahko stalno preverjamo, kako se počutimo ob tem, kar najdemo. Kar doživljamo, začutimo, pomislimo. Dokler pa nečesa ne vidimo realno, lahko živimo v neke vrste temi in v fantazijah.

V temi naša bujna domišljija razvija bujne strahove, osvetljena realnost pa je skromna v tem smislu – vidimo to, kar vidimo. Ne glede na to, ali je to naša notranja resničnost ali kos pohištva, smo preko zavestnega sprejemanja lahko realni in razvijemo do opazovanega bolj stvaren odnos.

Še vedno nam morda ni všeč, kar vidimo, ampak ne vidimo stvari kot neko nejasnost, fantazijo, temveč bolj resnično. Ko stvari postanejo in ostanejo samo to, kar so, je z njimi lažje rokovati. Niso več tako strašljive in tuje, in najdemo nove poglede na stara stanja. Te nove perspektive so uporabna pot k rešitvam navideznih ali resničnih problemov.

Na tisti stol sredi sobe se morda torej lahko tudi samo usedemo, za trenutek posedimo in opazujemo življenje iz te perspektive. Lahko postane uporaben del naše dnevne sobe, ki mu prilagodimo pohištvo in gibanje. Ali pa ga odstranimo, premaknemo … vendar to storimo zavestno.

V simbolnem smislu je ta nova sposobnost opazovanja in odločanja integracija naših notranjih vsebin, ki je pot k celosti, k celemu sebi. V življenju ni nujno najbolj pomembno, da imamo prav ali da smo perfektni, pomembnejše je, da smo najbolj celi in pristni. Da smo najbolj mi. Pristnost prinaša življenjsko energijo in občutek realne povezanosti z življenjem in vsemi njegovimi oblikami, prinaša odnose in stik.

Zato je sprejemanje ključ do sebe in posledično modrosti življenja samega.

Srečno! 🙂

———

Avtorica članka, Tina Turk, je specializantka analitične psihologije. Njen prispevek je bil objavljen 15. marca 2017 na blogu Tinktura, kjer lahko preberete več o njeni dejavnosti.